Objavljamo intervju z Rubenom Herrero de Castrom, doktorjem političnih ved in sociologije na Univerzi Complutense v Madridu in profesorjem mednarodnih odnosov na Fakulteti za politične vede iste univerze.
Je raziskovalec na Inštitutu Franklin Univerze Alcalá de Henares in v raziskovalni enoti za varnost in mednarodno sodelovanje. Je avtor več knjig, med drugim La Realidad Inventada. Perceptions and the Foreign Policy Decision-Making Process (2007) in John F. Kennedy and Vietnam. The Fall of Camelot (2011).
Kaj je glavna težava javne univerze v Španiji?
Javna univerza v Španiji ni več forum za razpravo. Trenutno je prenosni trak kulturnega marksizma v vseh njegovih različicah. Na evropskih in španskih univerzah se že desetletja gnezdi radikalna levica. V primeru Španije je tradicionalna desnosredinska stranka, ljudska stranka, v begu pred kulturnim soočenjem prepustila univerzo njeni usodi. Levica je to darilo seveda z veseljem sprejela. Pripoved o levici brez argumentov, pravi nesmisel, je prodrla v odsotnost druge zgodbe. Trenutno v Španiji kulturno bitko bije patriotsko in transverzalno gibanje VOX. Ta boj za Španijo je nujno treba prenesti na področje univerze in brez kompleksov dvigniti zastavo patriotizma na akademiji.
Kakšno ceno je bilo treba plačati za javno zagovarjanje svojih idej?
V avtonomni skupnosti Madrid, kjer živim in poučujem, ni mogoče govoriti o nadlegovanju in obtoževanju, ki so ga bili deležni študenti in učitelji, ki javno nasprotujejo radikalnemu levičarskemu in/ali neodvisnostnemu sporočilu, v drugih skupnostih, kot so Katalonija, Baskija in Galicija. Vsekakor pa se na celotnem ozemlju španskih javnih univerz pojavljajo težnje po oviranju in izkoreninjanju kulturnih in akademskih dejavnosti, ki so v nasprotju s kulturnim marksizmom. Zelo malo je učiteljev in študentov, ki se zavzemajo za naše domoljubne ideale. V mojem primeru sem bil celo predmet članka z naslovom “Drugi profesor”, ki se je nanašal na moje stanje popolne osamljenosti na Fakulteti za politične vede, na kateri poučujem, in sem znan zaradi svoje domoljubne militantnosti. Društev z drugačnim znakom od levičarskega (skoraj) ni, in čeprav je res, da obstajajo učitelji in študenti drugih ideologij, so se mnogi od njih odločili za cenzuro. Žalostno, a resnično.
Več si lahko preberete TUKAJ.
