Pred nekaj leti je ob izbruhu velikega vala migracij prišlo do nove razpoke med t. i. nacionalnimi gibanji ter krščanstvom. No, dejansko so te razpoke obstajale že prej, le da so se tokrat bolj pokazale.
Zaradi vloge in stališč papeža Frančiška v zvezi z migracijami se je začela v družbenem prostoru uveljavljati teza, da je krščanstvo že samo po sebi faktor globalizma in zato škodljivo nacionalnim identitetam, saj naj bi bilo – podobno kot komunizem in levičarstvo – usmerjeno »internacionalno«. Takšne teze so se pojavljale zlasti v vrstah »alternativne« desnice, slednja naj bi predstavljala antipod »vazelin-desnice«, ki še vedno podpira Evropsko unijo. Ki naj bi bila v nasprotju s tem, kar beremo o svetniških ustanovnih očetih združene Evrope, nekakšen satanski projekt, v katerega Slovenija nikoli ne bi smela opustiti. Iz tega seveda sledi izpeljava, da sta krščanstvo in levičarstvo dva obraza iste Janusove glave. Tako prihaja celo do zanikanja krščanskih korenin Evrope ter pozivom, naj se Evropejci vrnemo k starim poganskim kultom, če hočemo ohraniti lastno identiteto. V to smer namigujejo tudi nekatera gibanja, ki gojijo »tradicijo« – a ne krščanske.
Seveda takšne teze nastajajo na podlagi slabe obveščenosti in stereotipov. Namreč, vse dosedanje različice globalnega levičarstva so morda res nekakšne stranske izpeljanke na ta svet reduciranega krščanskega izročila, vendar so obenem pristnemu krščanstvu nasprotne in želijo doseči nekakšno kulturno revolucijo, ki se v sedanjem času kaže predvsem v drugačnih pogledih na spol ter na domnevno sporno vlogo zahodne civilizacije, ki bi morala poravnati vse račune za nazaj, ker se tiče kolonializma, rasizma, itd., zato naj bi Evropa morala odpreti meje za vse migrante od drugod. To pa seveda močno presega pogleda, da je človeku v stiski treba pomagati.
Kdor dobro pozna jedro krščanskega nauka, tudi ve, da slednji ni mogel nastati brez poprejšnje podlage, kjer se je Bog učlovečil – to je judovstvo. Jezus, učlovečena Beseda, se je rodil kot pripadnik naroda, ki se mu je Bog prvi razodel in mu dal svojo postavo. Na prvi pogled to zveni izključujoče, saj so Judje svojo izvoljenost ljubosumno čuvali, a po drugi strani je postava prepovedovala izkoriščanje tujcev (prim. 2 Mz 22,20: Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! Prim. tudi 2Mz 23,9). Prav tako je postava veljala tudi za tujce, ki so bivali med Izraelci (prim. 2Mz 12, 49). Seveda pa je v zgodovini izraelskega ljudstva velikokrat prihajalo do tega, da so zaradi nezvestobe Bogu doživljali hud pritisk in preganjanje s strani sosednjih ljudstev ter imperialističnih narodov, od Babiloncev, Perzijcev, Grkov, Rimljanov… Vendar pa je Izraelov (tj. Jakobov) ded Abraham veljal za (pra)očeta narodov, kar je bila dejansko tudi napoved, da bo obljubljeni mesija blagoslov ne samo za Izraelce, ampak tudi za vse ostale narode, torej za pogane. Na to namigujejo prerokbe: “Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« (Iz 49, 6) in navedbe iz knjige psalmov: »Hvalite Gospoda vsi narodi«. (Ps 117,1)
Praznik Gospodovega razglašenja, ko so se predstavniki poganskih narodov, torej modri z vzhoda, poklonili Gospodu, to potrjuje. Jezus je že v času svojega javnega delovanja posegal izven meja »izgubljenih ovac Izraelove hiše« (Mt 15, 24), ko je ozdravil in osvobodil Sirofeničanko in njeno hčer. Jezus je tudi sam učence pozval: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!” (Mr 15,16)
Dokončno pa je do razodetja Jezusovega oznanila poganom prišlo na binkoštni dan, ko so apostoli spregovorili v različnih jezikih, ki jih sami sicer niso znali. Ob tem je spreobrnjeni preganjalec kristjanov Savel (Šaul) iz Tarza, imenovan tudi Pavel (Paulos, Paulus – »majhen«), sam po izvoru farizej, zavrnil zahtevo judovskih kristjanov po tem, da morajo pogani najprej sprejeti Mojzesovo postavo.
Evangelij se je tako sčasoma inkulturiral v različnih narodih, a ne v smislu, da bi vse narode povezal v smislu talilnega lonca, pač v edinosti, ki spoštuje različnost. Medtem ko substanca (bistvo) ostaja isto, so krščanski narodi obdržali svoje posebnosti. Povsem drugače je bilo, ko so hoteli nekateri politični voditelji uporabiti krščanstvo kot politični program – v tem primeru evangelizacija ni uspela. Zgodovinska izkušnja nas uči, da je blaženi škof Slomšek svojo ljubezen do Boga izpovedoval tudi z ljubeznijo do domovine, materinega jezika ter narodovega izročila. Kar je zanimivo glede na to, da je značilnost katoliške Cerkve prav v njeni univerzalnosti (grški izraz “katholikos” pomeni »vesoljen«) in hkrati enosti. Prav povezanost krajevnih Cerkva (škofij) s Petrovim sedežem v Rimu je še danes za mnoge civilne oblasti kamen spotike, prav tako celo za nekatere druge krščanske Cerkve. Dr. Ivan Štuhec se denimo spominja, kako je kot bogoslovec v Beogradu obiskal tedanjega režimskega oporečnika Milovana Đilasa, ki je celo priznal, da je prednost katoliške Cerkve prav v tem, da se zaradi dejstva, da ima svoj vrhovni center izven države, ni dala tako zlahka podjarmiti. To se je navsezadnje pokazalo v poskusih komunistične oblasti, da bi, podobno kot kasneje Kitajci, ustanovila t. i. nacionalno Cerkev, vendar je najvidnejši predstavnik katoliške Cerkve v Jugoslaviji, kardinal Alojzije Stepinac to odklonil.
Iz naštetih dejstev je vsaj približno jasno, zakaj kristjani nikoli niso podpirali globalizma kot talilnega lonca. Zato tudi krščanstvo samo po sebi kljub svoji prisotnosti po vsem svetu pomeni bogastvo v različnosti v veri v enega Boga. Edinost, ki jo izpoveduje tudi apostol Pavel – ena vera, en krst… – ne pomeni uniformnosti ali celo totalitarnosti. Tako kot Jezusu pripada denimo Slovenec, mu pripada Afričanka, pa Kitajec, Latinoameričanka, Hrvat, Indijka, itd. Vsi našteti smo si med seboj različni, v nacionalni pripadnosti, jeziku, barvi kože… Pa vendar spoštujemo medsebojno različnost ter identiteto. Pripadnost Kristusu torej ne krade identitete, ampak jo potrjuje. Da ima Evropska unija težave s tem, pa izhaja prav iz tega, da je stopila stran od krščanskih korenin. V duhovno prazen prostor tako vstopajo ideologije, ki propagirajo talilni lonec ter izničenje identitete. Rešitev problema torej ni v razbijanju EU, ampak v njeni prenovi.
C. R.
