Kot v življenju dokaj preizkušeni človek se redko navdušim nad marsikatero politično idejo, zahtevo ali celo obljubo, ki se zdi na prvi pogled z moralnega gledišča edina sprejemljiva. Zadnja leta pa se mi zdi najbolj nesprejemljivo vztrajanje pri zagovarjanju splava in evtanazije kot dveh človekovih pravic, ki morata, kot mislijo številni, dobiti svoje mesto celo v ustavi. Motijo pa ne tudi nekatere od tistih fanatičinh vrst nasprotovanja obema tema praksama, ki vidijo v vsaki namerni prekinitvi nosečnosti in v vsaki individualni odpovedi življenju, bolj ali manj kriminalni samomor, torej nasilno – ali pa vsaj nenaravno – smrt.
Takšna, pretirano svobodnjaška in pretirano puritanska stališča v resnici najbolj koristijo najslabšim politikam in najbolj nevarnim politikom, ki bi si s takšnimi volilnimi obljubami radi utrli pot na oblast. Pravzaprav tovtrstne politične bitke, ki potekajo pod različnimi zastavami “neomejene” svobode ali “koristne” tiranije, vse prevečkrat povsem zasenčijo glavne probleme v določeni družbi. Da, celo glavne etične ali moralne (etiko v praksi) probleme. V takšnih silnih bitkah, na primer za ali proti splavu in evtanaziji, se lahko mimogrede, povsem neopazno, priplazi v sam politični vrh določene države najhujša – desna ali pa leva – diktatura.
Sama se tudi pri etičnih problemih, pa naj se to sliši še tako čudno, najraje najprej vprašam, če je na katero od določenih težav mogoče odgovoriti tudi s pomočjo znanosti. V sodobni družbi se mi zdi zato skoraj nujno upoštevanje biologije in medicine kot dveh dobrodošlih pomočnic tudi pri reševanju etično-moralnih težav. Še zlasti ko so te povezane z različnimi praksami, kar zadeva dovoljevanje ali prepovedovanje splava in evtanazije. Navsezadnje se obe ti praksi pojavljata že od samega nastanka družbe in tudi ne bosta nikoli izginili.
Absolutno veljavne etike ni. Niti o deseti božjih zapovedih ne moremo trditi, da so absolutno in za vedno veljavne. So pa gotovo eden najmočnejših in najbolj zanesljivih etičnih kompasov. Kar zadeva zahodne civilizacije, vsekakor najbolj upoštevanih kompasov in z velikimi pozitivnimi rezultati. Pa vendar je bila tudi pod zastavo krščanstva najbolj od vseh kršena prav najbolj sveta zapoved, namreč ta, naj človek ne ubija. Vojne so bile pogoste in z veliko žrtvami.
Res pa je, da je bilo pod zastavami etik, ki se niso sklicevale na deset božjih zapovedi, na primer pod zastavama nacizma in komunizma, v enem samem stoletju več smrtnih žrtev, kot jih je bilo nekaj zadnjih stoletjih v vseh tistih vojnah, v katerih so se vojskovali kristjani. Vendar pa to še ne pomeni, da je dovolj, če dosledno upoštevamo deset božjih zapovedi. Ker ne vemo, kaj v resnici pomeni takšna doslednost. Ne vemo, če ni tovrstna doslednost v resnici prav tisto pretiravanje, ki preprečuje, da bi resnično – človeško ali humano in skladno z božjo voljo – sledili temu krščanskemu kompasu vseh kompasov.
Kako je s krščansko etiko v primeru, ko ohranjanje človeka pri življenju z vsemi najmodernejšimi aparaturami in zdravili, v resnici nekoga samo še preračunano in brezvestno, prav počasi, počasi ubijamo, včasih kar več desetletij? Kako je z etiko, ko skupine strokovnjakov in drugih, ki jim to omogočajo, to počnejo z enim samim namenom – da bi reklamirali vsemogočno moč farmacevtskih multinacionalk? Da bi si tako pridobil še več naročil, za ohranjanje in podaljševanje življenja določene – silno premožne – žrtve.
In kaj naj rečemo o morali “neskončne ljubezni” svojcev tovrstnih žrtev nasilnega ohranjanja pri življenju, ki za takšno dolgotrajno evtanaziranje, pod krinko ohranjanja življenja, služijo milijone in milijone? Na kupe denarja, ki pogosto presega bogastvo dediščine umirajočega? Kakšna strašna industrija smrti. Smrti, ne podaljšanega življenja.
Pa kljub vsemu temu, znanost vendarle še najbolj natančno ve, kako je z umiranjem in tudi kako je z razvojem s človekovega zarodka. Ni vseeno, če je bil splav, seveda v najnujnejšim primerih, ki morajo biti določeni z zakonom, torej demokratično sprejeti v družbi, opravljen najkasneje do vključno tretjega meseca nosečnosti (do dvanajstega tedna), ali pa do vključno petega meseca, za kar se zavzemajo nekatere feministke, pa čeprav samo v izjemnih primerih. Celo takšne so med njimi, ki v določenih primerih zagovarjajo pravico do splava vse do otrokovega rojstva, torej hočejo pravico do evtanazije dojenčka, če je ta, na primer, invalide. Cinično pa bi dodala: kajti če se ta kljub vsemu rodi, ga njegova mati, ki se pri rojstvu zdravega otroka lahko naknadno odloči za nadomestno materinstvo, če je invalid, ne bo mogla oddati oziroma prodati za deset tisoč evrov, kolikor menda zdaj stane dojenček.
Gotovo, da tudi skrajni feminizem, tako kot popolna prepoved splava za vse iz verskih razlogov, nista boljša rešitev od pametne politike o družbeno sprejemljivem zakonu o splavu, v katerem so upoštevane znanstvene ugotovitve o poteku razvoja zarodka. Nikakor pa svoboda splava ni človekova pravica, ki bi morala biti zapisana v ustavo. Je samo stvar družbenega dogovora o približno še sprejemljivo etičnem odnosu družbe do nekega – izrazito družbenega – zla. Takšni etiki, ki zla samega in njegovih posledic še ne povečuje, na primer z mazaškimi splavi in detomori (zaradi konservativizma), pa tudi ne z brezvestno trgovanjem z zarodki in rojenimi otroki (zaradi feminističnega ekstremizma).
Podobno je z vprašanjem evtanazije. Znanost zelo zanesljivo ve, kdaj se človekov organizem začne odpovedovati (upirati) vsakršni medicinski pomoči. To se lahko kaže celo tako, da tovrstni odpor organizma celo pospešuje umiranje, ki pa ga medicina, z reklamiranjem svojih uspehov na trgu, še bolj nasilno (uspešno?) premaguje. Takrat, ko je ohranjanje življenja za vsako ceno v resnici neke vrste evtanazija, pa res ni niti primerno niti etično kakršnokoli sklicevanje na “višjo etiko” ali na kakršnokoli upoštevanje božje volje. Božja volja, to je vidno iz vseh krščanskih etičnih zapovedi in napotkov, ne narekuje niti nasilnega podaljševanja življenja niti njegovega skrajševanja. In to je gotovo genialni okvir tudi za sedanje “obravnavanje” problemov z ohranjanjem življenja in pospeševanjem smrti, ko je to nujno. In nujno je vse večkrat, saj so demografski problemi v v sodobnih zahodnih družbah, ki izumirajo pri polnih skledah, v samem vrhu vseh drugih.
Frančiška Buttolo
