Papež Frančišek je na pepelnično sredo, 22. februarja 2023, vodil evharistično obhajanje z blagoslovom in pepeljenjem v baziliki sv. Sabine, ki je prva od štiridesetih rimskih postnih postaj. Tja, kjer jih je pričakal sveti oče, so udeleženci bogoslužja poromali iz bazilike sv. Anzelma. Papež nas je med homilijo povabil, naj se podamo na pot postnega časa v dejavni ljubezni, v molitvi in s postom.
»Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2). S tem stavkom nam apostol Pavel pomaga vstopiti v duha postnega časa. Post je namreč ugoden čas, da se vrnemo k bistvenemu, da se znebimo vsega, kar nas obtežuje, da se spravimo z Bogom, da poživimo ogenj Svetega Duha, ki prebiva skrit v pepelu naše krhke človečnosti. Vrniti se k bistvenemu. To je čas milosti, da uresničimo to, kar nas je Gospod prosil v prvi vrstici Besede, ki smo jo poslušali: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Joel 2,12). Vrniti se k bistvenemu, ki je Gospod. Ravno obred pepeljenja nas uvaja na to pot vrnitve in nam namenja dve povabili: vrniti se k resnici o sebi in vrniti se k Bogu in k bratom.
Najprej vrniti se k resnici o sebi. Pepeljenje nas spominja, kdo smo in od kod prihajamo, vrača nas k temeljni resnici življenja. Samo Gospod je Bog in mi smo delo njegovih rok. To je resnica o nas. Mi imamo življenje, medtem ko On je življenje. On je Stvarnik, medtem ko smo mi krhka glina, ki jo oblikujejo njegove roke. Prihajamo iz zemlje in potrebujemo Nebo, Njega. Z Bogom bomo vstali iz našega pepela, vendar smo brez njega prah. Ko ponižno pripogibamo glavo, da bi sprejeli pepel, v spomin svojega srca vračamo resnico: Gospodovi smo, njemu pripadamo. On je namreč »iz zemeljskega prahu oblikoval človeka, v njegove nosnice je dihnil življenjski dih« (1 Mz 2,7). Obstajamo, ker je On v nas vdihnil dih življenja. In kot nežen in usmiljen Oče tudi On živi postni čas, ker nas želi, nas pričakuje, čaka na našo vrnitev. In nas vedno spodbuja, naj ne obupamo, tudi ko pademo v prah svoje krhkosti in svojega greha, saj »on dobro pozna iz česa smo oblikovani, spominja se, da smo prah« (prim. Ps 103,14). Ponovno poslušajmo tole: spominja se, da smo prah. Bog to ve; mi pa na to pogosto pozabimo, ko mislimo, da smo brez Njega samozadostni, močni, nepremagljivi. Mi pa uporabljamo ličila, da bi se prepričali, da smo boljši kot v resnici smo. Prah smo.
Postni čas je torej čas, da se spomnimo, kdo je Stvarnik in kdo je ustvarjenina, da razglasimo, da je samo Bog Gospod, samo On; da se odrečemo domišljanju, da smo sami sebi dovolj, in hlepenju po tem, da sebe postavimo v središče, da smo prvi v razredu, da mislimo, da smo lahko s svojimi sposobnostmi protagonisti življenja in spreminjamo svet okoli sebe. To je ugoden čas za naše spreobrnjenje, za spremembo pogleda predvsem nase, za pogled vase. Koliko raztresenosti in površnosti nas odvrača od tega, kar je pomembno, kolikokrat se osredotočimo na svoja hotenja ali na to, kar nam manjka, se oddaljimo od središča srca, pozabimo sprejeti smisel našega bivanja na svetu. Post je čas resnice, da odvržemo maske, ki jih nosimo vsak dan, da bi bili v očeh sveta popolni. Postni čas je, da se bojujemo, kot nam je dejal Jezus v evangeliju, proti zlaganosti in hinavščini. Ne proti zlaganosti in hinavščini pri drugih, ampak pri sebi. Zazreti se jima v obraz in se bojevati proti njima.
Obstaja pa še drugi korak. Pepel nas vabi, da se vrnemo k Bogu in bratom. Če se namreč vrnemo k resnici o tem, kar smo, in doumemo, da naš »jaz« sam sebi ni dovolj, potem ugotovimo, da obstajamo samo po zaslugi odnosov: izvirnega odnosa z Gospodom in življenjskih odnosov z drugimi. Tako nam pepel, ki ga nocoj prejemamo na glavo, govori o tem, da je kakršno koli domišljanje o samozadostnosti lažno in da je malikovanje jaza uničujoče in nas zapira v kletko osamljenosti. Gledati se v ogledalo z domišljanjem, da smo popolni, z domišljanjem, da smo v središču sveta. Naše življenje je predvsem odnos. Prejeli smo ga od Boga in od naših staršev, in vedno ga lahko obnovimo in poživimo po zaslugi Gospoda in tistih, ki jih je postavil ob nas. Post je ugoden čas za poživitev naših odnosov z Bogom in z drugimi: da se v tišini odpremo molitvi in izstopimo iz trdnjave svojega zaprtega jaza, da pretrgamo verige sebičnosti ter preko srečanja in poslušanja, ne osamitve, ponovno odkrijemo, kdo vsak dan hodi poleg nas, ter se ga ponovno naučimo ljubiti kot brata ali sestro.
Bratje in sestre, kako naj vse to uresničimo? Za dokončanje te poti – vrniti se k resnici o sebi, vrniti se k Bogu in k drugim – smo povabljeni, da prehodimo tri velike poti: miloščino, molitev in post. To je klasika. Tukaj ni potrebna nobena nova pot. To je rekel Jezus in je zelo jasno: miloščina, molitev in post. Ne gre za zunanje obrede, kot je rekel Gospod, ampak za geste, ki morajo izražati prenovo srca. Miloščina ni hitro dejanje, da si očistimo vest, da uravnotežimo notranje neravnovesje, ampak se moramo s svojimi rokami in svojimi solzami dotakniti trpljenja ubogih. Molitev ni obrednost, ampak pogovor resnice in ljubezni z Očetom. Post ni preprosta pokora, ampak je močno dejanje, da spomni naše srce, kaj je pomembno in kaj je minljivo. Jezusov post je »svarilo, ki tudi za nas ohranja svojo odrešilno veljavnost. Zunanjim dejanjem mora vedno ustrezati iskrenost duha in skladnost dejanj. Kaj namreč pomaga trgati si oblačila, če srce ostaja daleč od Gospoda, se pravi od dobrega in od pravičnosti?« (Benedikt XVI., Homilija za pepelnično sredo, 1. marca 2006). Naše geste in naši obredi se namreč preveč pogosto ne dotaknejo življenja, ne odkrivajo resnice. Morda jih izvršimo samo zato, da nas drugi občudujejo, da smo deležni aplavza, da prevzamemo zasluge. Ne pozabimo tega: tako v osebnem življenju kot v življenju Cerkve ne štejejo zunanjost, človeške sodbe in odobravanje sveta. Pomemben je samo Božji pogled, ki v njem bere ljubezen in resnico.
Če se ponižno postavimo pred njegov pogled, potem miloščina, molitev in post ne ostanejo zunanja dejanja, ampak izražajo, kdo v resnici smo: Božji otroci ter bratje med seboj. Miloščina, dejavna ljubezen bo razodela naše sočutje za ljudi v potrebi, pomagala nam bo vračati se k drugim. Molitev bo dala glas naši notranji želji po srečanju z Očetom, ko nas bo vračala k Njemu. Post bo duhovna vaja za veselo odpoved temu, kar je odvečno in nas obtežuje, da bi postali bolj notranje svobodni in se vrnili k resnici o sebi. Srečanje z Očetom, notranja svoboda, sočutje.
Dragi bratje in sestre, sklonimo glavo, sprejmimo pepel, olajšajmo srce. Podajmo se na pot z dejavno ljubeznijo. Danih nam je štirideset ugodnih dni, da nas spomnijo, da sveta ne smemo zapirati v naše ozke meje naših osebnih potreb, in da ponovno odkrijemo veselje ne v kopičenju stvari, ampak v skrbi za tistega, ki se nahaja v potrebi in nadlogi. Podajmo se na pot z molitvijo. Danih nam je štirideset ugodnih dni, da Bogu vrnemo prvenstvo v življenju, da se spet začnemo pogovarjati z njim z vsem srcem, ne v prostih uricah. Podajmo se na pot s postom. Danih nam je ugodnih štirideset dni, da se spet najdemo, da zajezimo diktaturo vedno bolj polnih urnikov, nujnih opravil, zahtev vedno bolj površnega in zagatnega jaza, in se odločimo za to, kar je pomembno.
Bratje in sestre, ne zapravimo milosti tega svetega časa. Vztrajno glejmo Križanega in hodimo, velikodušno odgovarjajmo na močne klice posta. Na koncu poti bomo z veseljem srečati Gospoda življenja, srečali bomo Njega, edinega, ki nas bo dvignil iz našega pepela.
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
