Ko sem nedavno prebiral knjigo »Luč sveta«, v kateri sedaj že pokojni papež Benedikt XVI. odgovarja na vprašanja svojega biografa Petra Seewalda, je v knjigi tudi zanimiv odgovor glede srečanja Benedikta XVI. z moskovskim patriarhom Kirilom. No, takrat še ni bil patriarh, ampak metropolit Smolenska in Kaliningrada, sicer pa v Ruski pravoslavni Cerkvi zadolžen za zunanje zadeve. Srečala naj bi se celo večkrat pred izvolitvijo Kirila za moskovskega patriarha (to je bilo leta 2009).
»Takoj sva se razumela. Kirila odlikujejo veselje, preprosta vera, tako rekoč preprostost ruske duše, hkrati pa njena odločnost in prisrčnost. Med nama je hitro zavladalo dobro razumevanje,« je med drugim dejal Benedikt XVI. v omenjeni knjigi (str. 99, Družina, 2011) in že v predhodnem odgovoru izkazal hvaležnost za prijateljstvo in veliko prisrčnost, ki mu jo izkazuje patriarh Kiril (leta 2010, ko je izšel izvirnik, je bil Kiril že patriarh, op. G. B.). Februarja 2010 je spletna stran Družine (TUKAJ) med drugim poročala: »O temah, kot so sekularizacija, globalizacija in moralne vrednote, po patriarhovih besedah sveti oče razmišlja podobno kot pravoslavna Cerkev v Rusiji. Kot je pojasnil na včerajšnjem srečanju škofov v Moskvi, so stališča Vatikana in Moskve v marsičem enaka, predvsem glede težav, s katerimi se v sodobnem svetu soočajo današnji kristjani.« Leta 2012 je papeža Benedikta XVI. obiskal metropolit Hillarion, ki je Kirila zamenjal na funkciji odposlanca Ruske pravoslavne Cerkve za zunanje zadeve po Kirilovi izvolitvi za patriarha. 24. maja, na praznik Marije Pomočnice, je bil tistega leta koncert ruske sakralne glasbe v Dvorani Pavla VI. v Vatikanu.
Je Rusija res zgled preporoda krščanstva?
Prvo srečanje ruskega patriarha ter papeža pa se je zgodilo leta 2016 v Havani, ko se je papež Frančišek na poti v Mehiki spotoma ustavil na Kubi, kjer je predsednik Raul Castro, brat sedaj že pokojnega »El Commandanteja«, ravno gostil patriarha Kirila. Led je bil tako prebit in zdi se, da je to epohalno srečanje po tisočletnem razdoru med katoliškim in pravoslavnim svetom še dodatno otoplilo odnose med vrhovi teh Cerkva. A to je bilo že v obdobju, ko je Ukrajina želela stopiti iz sence Kremlja in se otresti vloge moskovskega satelita, zaradi česar so iz Kijiva – po mnogih smrtnih žrtvah na trgu Maidan – nagnali avtoritarnega prorusko usmerjenega predsednika Viktorja Janukoviča. Veliki »car« Vladimir Putin je ukrepal bliskovito z vdorom najprej na Krim in nato v Donbas, torej v rusko govoreč vzhodni del Ukrajine, ki je bil že tako ali tako zaradi močne industrije nekoliko bolj pro-sovjetsko usmerjen, a vseeno ne toliko, da bi se prostovoljno odločil za enostransko priključitev k Rusiji.
Že takrat ni bila skrivnost, da je bil ruski cerkveni vrh zelo blizu državnemu. Ko sem si nekje v tistem obdobju ogledal nek tuj dokumentarni film o Fatimi in tamkajšnjih Marijinih prikazovanjih ter prošnji, naj se Rusija posveti Marijinemu brezmadežnemu srcu, se je v filmu pojavil namig o velikem verskem preporodu v Rusiji po več kot 70 letih prisilne ateizacije. Kar pomeni, da je posvetitev, ki jo je leta 1984, skoraj 70 let kasneje po Marijinem naročilu, uresničil papež sv. Janez Pavel II., dejansko prinesla otipljive sadove: ne samo, da je komunistični imperij nekaj let kasneje razpadel (k sreči brez večjega prelivanja krvi, a brez vojn na območju nekdanje Sovjetske zveze vseeno ni šlo!), pač pa je zaživelo krščanstvo v Rusiji menda celo v Kremlju. Ko je z letom 2000 oblast v Moskvi prevzel nekdanji agent KGB Vladimir Putin, se je čez čas uveljavilo prepričanje, da je vrhovni ruski avtokrat dejansko kristjan, ki svoje poslanstvo državnika jemlje zelo resno in zato tudi odbija vse poskuse, da bi tudi v Rusijo prodrli vplivi dekadentnega Zahoda z vso LGBT-jevsko in sorošoidno navlako. In noben tragičen dogodek v Rusiji, niti tragedija v Beslanu, niti vdor ruske vojske v Gruzijo ni mogel zasenčiti splošnega prepričanja precejšnjega dela konservativno usmerjene katoliške intelektualne elite, da je Putin dejansko pravi branilec zahodnih vrednot, potem ko so tisti, ki bi jih morali najprej braniti, povsem odpovedali. In nekaj časa je v to verjel tudi avtor vrstic, ki jih pravkar berete, in sredi februarja 2022 naivno verjel tezi, da so novice o kopičenju ruskih čet na meji z Ukrajino blodnje trenutne administracije, ki vlada v Washingtonu.
Zima je prišla…
Zato je bil lanski 24. februar, sicer praznik apostola sv. Matije, zame zelo neprijetna streznitev. V tistem času sem si tudi kupil knjigo nekdanjega svetovnega prvaka v šahu Garija Kasparova »Zima prihaja«, v kateri je šahist, ki je nato vstopil v politiko, predstavil precej brutalno zakulisno dogajanje v eni največjih držav na svetu, ki je formalno sicer demokratična, v praksi pa vse prej kot to. Lahko bi rekli, da gre za boljševiško državo v »carjevih novih oblačilih«. In tu seveda veljajo besede iz evangelijskega odlomka, ki ga beremo in slišimo na pepelnično sredo: eno je resnična ponižnost in vdanost Bogu, drugo pa je salonsko krščanstvo oblastnikov za potrebe javnosti, medtem ko dejanja kažejo v drugo smer. V Sloveniji imamo vsaj to srečo, da se politiki zberejo vsaj na maši za domovino dvakrat letno, nekateri zgolj iz vljudnosti, vendar vsaj ne zganjajo kakšnih velikih (kvazi)verskih manifestacij. Rusija pa je primer zase: duhovno in kulturno izjemno bogato krščansko izročilo močno nagovarja katoličane (in glede tega je avtor vrstic, ki jih ravnokar berete, kulturno gledano povsem prorusko usmerjen), a imamo tudi vrhovnega boljševika, ki na zunaj kaže krščansko držo. In se dobro vklaplja v kontekst včasih že kar fanatične potrebe po disidentski drži nekaterih konservativnih zahodnjakov, ki svet okoli sebe dojemajo kot zvarek, sestavljen iz samih zarot. Denimo zarot medijev, ki družno, tako levi kot desni, lažejo o dogajanju v Ukrajini, kjer v resnici ni nobene ruske agresije, pač pa menda Ukrajinci napadajo sebe. Kar je še za stopnjo bolj infantilno sprevračanje realnosti od tistega, da so vse tiste granate, ki so v devetdesetih letih množično sejale smrt v Sarajevu (Ulica Ferhadija/Vase Miskina, kjer se nahaja tudi sarajevska katedrala Srca Jezusovega, in tržnica Markale), izstrelili kar Bošnjaki sami, da bi krivdo naprtili zlobnim Srbom.
Tudi po letu dni povsem odkrite ruske agresije na Ukrajino (ne da bi upoštevali dogajanja osem let prej) romantična iluzija o Putinu kot krščanskem voditelju ter branilcu zahodnih vrednot ostaja še naprej živa. In morda je k temu pripomoglo prav dejstvo, da je med Putinovimi podporniki tudi v uvodu omenjeni patriarh Kiril. Z njim je papež Frančišek navezal videostik marca lani, nato pa malo kasneje, maja 2022, za časopis Corriere della Sera, povedal naslednje: »S Kirilom sem govoril 40 minut po zoomu. Prvih dvajset minut mi je s papirjem v rokah bral vse utemeljitve za vojno. Poslušal sem in mu rekel: tega čisto nič ne razumem. Brat, midva nisva državna klerika, ne morem uporabljati jezika politike, ampak jezik Jezusa. Sva pastirja istega svetega Božjega ljudstva. Zaradi tega morava iskati pot miru, ustaviti ogenj orožja. Patriarh se ne more spremeniti v Putinovega ministranta.«
Precej močne besede, ni kaj. Seveda velja izpostaviti, da je papež Frančišek želel na srečanje s Putinom, pa tudi obiskati Kijev. Vendar nobena od teh namer ni bila uresničena. Je bil pa zato toliko bolj zgovoren ruski cerkveni vrh, ki se je hitro odzval na papežev intervju: »Obžalovanja vredno je, da je papež Frančišek mesec in pol po pogovoru s patriarhom Kirilom izbral napačen ton za prenos vsebine tega pogovora. Takšne izjave verjetno ne bodo prispevale k vzpostavitvi konstruktivnega dialoga med Rimskokatoliško in Rusko pravoslavno cerkvijo, ki je v tem trenutku še posebej potreben.«
Bi z Deklaracijo za mir lahko branili samostojno Slovenijo?
Lahko sicer s skepso gledamo na dokaj previdne diplomatske besede verskih voditeljev. Lahko sicer spremljamo različne izgovore za rusko vojaško operacijo, ki pušča za seboj tudi v sami ruski vojski. Podobne izgovore smo poslušali že leta 1991, še bolj kot v primeru Slovenije npr. v primeru Hrvaške, kjer so za ščit uporabili Srbe na Hrvaškem, češ braniti jih moramo pred novodobnimi anteji pavelići, ki vladajo v Zagrebu. In ko se črnilo brionskega sporazuma julija 1991 še ni niti dobro posušilo, je do tedaj »bratska« JLA po napadu na samostojno Slovenijo napadla še Hrvaško. In da ne bo pomote: Slovenija in Hrvaška sta bili takrat suvereni državi, a še brez mednarodnega priznanja, Ukrajina pa je sedaj že dolgo mednarodno priznana država, ki je leta 1994 podpisala tudi mednarodni sporazum z Rusijo, da se v zameno za odpoved jedrskemu orožju zagotovi nedotakljivost njenih meja. Ta sporazum je 20 let kasneje Putinova Rusija enostransko prekršila. In ga še vedno krši.
A če smo že pri letu 1991, naj spomnimo na še en dogodek: nekaj mesecev pred osamosvojitvijo, že po plebiscitu, je v javnost prišla t. i. Deklaracija za mir, ki jo je podpiral tudi tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan, in je skozi diplomatske besede o miru skozi vrstice dejansko pozivala k prostovoljni enostranski razorožitvi Slovenije, ki je komaj dobro vzpostavljala lastne oborožene sile. Če bi s krščanskimi idealističnimi očmi gledali na to deklaracijo, bi lahko rekli, da je nekaj čudovitega, uresničitev vseh tistih mirovniških idealov od sv. Frančiška Asiškega do brata Rogerja in Chiare Lubich za mir in edinost v svetu. V resnici pa je bil ta dokument izjemno nevaren, k sreči tudi nerealen. Če bi slovenska oblast sledila dikciji dokumenta, bi bila Teritorialna obramba RS razpuščena in 26. junija 1991 dejansko ne bi imeli s čim braniti prvih konkretnih dejanj geneze nove države. Je pa deklaracija za mir v negotovem obdobju med plebiscitom in dnevom D ustvarila novo politično polarizacijo na področju, kjer je narod enotno izrazil svojo voljo. In prav ta tragikomična zgodba se sedaj ponavlja kot farsa v obliki nekakšne izjave, ki sta jo Kučan in dr. Danilo Türk skupaj s podpisniki iz intelektualnega jedra trde levice naslovila na Ukrajino. V tej izjavi lahko le skozi vrstice prepoznamo izdajalski jezik vsegliharstva in poskuse, da bi se vojaška pomoč napadeni Ukrajini ustavila, kar pomeni, da bi Putin, ta homo sovieticus moderne dobe, lahko lažje opravil svoje delo. Vse skupaj pa prekrito s krokodiljimi solzami zaradi trpljenja Ukrajine. Sic!
In seveda se velja ob koncu vprašati, kakšna bi bila Slovenija, če bi leta 1991 agresijo JLA ocenili kot legitimno dejanje, vso poročanje medijev o njej pa zgolj za laži? Da, tudi takrat smo imeli v Sloveniji nekaj janičarjev, a le majhen del je odkrito nastopal, večinoma je šlo za tiste, ki so bili še naprej vdani jugoslovanski ideji in so zato ostali zvesti armadi (denimo general Čad, majčkeno manj general Kolšek, precej bolj pa Alojz Lipnik, sicer namestnik poveljnika mariborskega korpusa Mića Delića, »heroja« akcije v Pekrah maja 1991). Ni skrivnost, da je bil tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar kljub neprijetni izkušnji z utišanim mikrofonom na osrednji proslavi ob razglasitvi samostojne države, zelo privržen odločitvi za samostojno Slovenijo. In je uporabil tudi vse svoje mednarodne zveze, tako cerkvene kot politične, da je svet obveščal o dogajanju pri nas. Prav tako ni skrivnost, da so se arhitekti agresije na Slovenijo v tistem času veliko zanašali na Moskvo in jo tudi obiskovali, vendar je načrt o hkratnem vojaškem puču v Moskvi in Beogradu tudi po zaslugi molitev številnih kristjanov v domovini in po svetu propadel.
Vrnimo se k Bogu, ki smo ga izgnali iz naše srede!
Jasno je torej, da kdor bi tudi po letu dni brez zadržkov sprejemal Putinove propagandne puhlice o tem, kako se Rusi borijo za svoja zgodovinska ozemlja ter proti ukrajinskim »nacistom« (ki jih vodi Volodimir Zelenski, po rodu Jud!), zagotovo nima pojma o tem, kaj je Rusija in kaj je boljševizem. Posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu srcu je potrebno obnavljati, a najprej je obveza spreobrnjenja (in »delo na srcu«, kot bi dejal nekdanji medžugorski župnik pater Marinko Šakota) na nas samih. Zmota, ki se širi iz Rusije, v Marijinih sporočilih v Fatimi ni bila imenovana. Takrat je imela podobo agresivnega boljševizma. Dandanes je ta boljševizem našemljen v krščansko-konservativne kostume. A je še vedno boljševizem, kakršno koli masko že nosi. In ne bo premagan, dokler bomo Evropejci brezbrižni do Boga.
Gašper Blažič
