Deset let je minilo od 13. marca 2013, od dneva, ko je bil Jorge Mario Bergoglio izvoljen na Petrov prestol. Njegov pontifikat zaznamujeta gorečnost za evangelizacijo in stalna pot prenove Cerkve v misijonskem smislu. Desetletje, med katerim je čas prevzel dve različni razsežnosti: progresivno, da se začnejo procesi, in krožno, da srečamo drugega in se vrnemo obogateni v mislih in v srcu.

»Čas je nad prostorom«: nobena druga trditev papeža Frančiška, ki jo vsebuje že njegova prva apostolska spodbuda Evangelii gaudium, ne povzema na bolj jedrnat način desetih let, ki so minila od začetka njegovega pontifikata. Za Jorgeja Maria Bergoglia – prvega papeža jezuita, prvega po rodu iz Latinske Amerike in v modernih časih prvega, ki je bil izvoljen po tem, ko se je njegov predhodnik odpovedal petrinski službi – namreč »dati prednost prostoru pomeni, da zamrznemo postopke in si domišljamo, da jih ustavimo«. Nasprotno, »čas določa prostore, jih osvetli in spremeni v člene verige, ki se stalno razteza, brez nazadovanja,« ko nas usmerja v prihodnost in nas spodbuja, da hodimo v upanju. Ta posebni smisel časa torej lahko postane možen ključ za razumevanje sedanjega pontifikata, ki se odvija na dva načina: eden je progresiven in drugi krožen. Prvi omogoča »začetek procesov«, ko pospešuje »dejanja, ki ustvarjajo novo živahnost v družbi«. Drugi pa je razsežnost srečanja, bratstva in medsebojne izmenjave.

Apostolska konstitucija Praedicate evangelium

V progresivni razsežnosti je najprej apostolska konstitucija Praedicate evangelium o rimski kuriji in njenem služenju Cerkvi in svetu. Dokument, ki je bil objavljen leta 2022, daje kuriji bolj misijonarsko strukturo. Med novostmi, ki jih uvaja, izstopata ustanovitev Dikasterija za karitativno služenje in novi Dikasterij za evangelizacijo, ki mu neposredno predseduje papež. Nova konstitucija poleg tega računa na vključenost laikov in laikinj »tudi v vodstvene in odgovorne vloge« znotraj rimske kurije ter dokončuje številne reforme, ki jih je v enem desetletju izvedel papež Frančišek na ekonomskem in finančnem področju, med katerimi je tudi ustanovitev Tajništva za ekonomijo leta 2015.

Ekumenizem in skrb za »skupni dom«

Rodovitni procesi, ki jih je začel papež Frančišek, zadevajo tudi tri posebne kategorije poti Cerkve: ekumenizem, medverski dialog in sinodalnost. Prvo področje na primer zaznamuje ustanovitev svetovnega dneva molitve za skrb stvarstva leta 2015, ki se obhaja vsako leto prvega septembra skupaj s pravoslavno Cerkvijo, da bi kristjane spodbudili k »ekološkemu spreobrnjenju«. Isti poziv močno in jasno odmeva v drugi papeževi okrožnici (prvo, Luč vere, si deli s svojim predhodnikom Benediktom XVI.) Laudato si’ o skrbi za skupni dom, ki je bila objavljena leta 2015. Nosilna os dokumenta je spodbuda k »spremembi smeri«, da bi človek prevzel odgovornost za vnemo pri »skrbi za skupni dom«. Vnemo, ki vključuje tudi izkoreninjenje revščine, pozornost do ubogih in za vse pravičen dostop do virov planeta.

Srečanje s patriarhom Kirilom

12. februarja 2016 je na Kubi potekalo srečanje med papežem Frančiškom in patriarhom Moskve in vse Rusije Kirilom. Med epohalnim dogodkom je bila podpisana skupna izjava za udejanjanje tega, kar papež imenuje »ekumenizem dejavne ljubezni«, oziroma skupne zaveze kristjanov za izgradnjo bolj bratskega človeštva. Šest let pozneje se ta zaveza kaže tragično aktualna po ruski invaziji na Ukrajino, v vojni v srcu Evrope, v kateri se borijo kristjani, ki delijo isti krst.

Nepozabno je ekumensko romanje v Južni Sudan, ki ga je prejšnji mesec opravil papež skupaj z canterburyjskim nadškofom Justinom Welbyjem in moderatorjem generalne skupščine škotske Cerkve Ianom Greenshieldsom. Kar zadeva medverski dialog, predstavlja mejnik podpis Dokumenta o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje, ki sta ga 4. februarja 2019 podpisala papež in veliki imam Al-Azharja Ahamad al-Tayyeb v Abu Dabiju. Besedilo predstavlja temeljni korak v odnosih med krščanstvom in islamom, saj spodbuja medverski dialog in nedvoumno obsoja terorizem in nasilje. Kar zadeva sinodalnost, papež Frančišek izvaja pomembno spremembo: prihodnje generalno zasedanje, 16. po vrsti, ki je načrtovano v Vatikanu leta 2023 na temo »Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba in poslanstvo«, bo sklepno dejanje triletne poti poslušanja, razločevanja in posvetovanja, ki je bila razdeljena v tri faze: škofijsko, celinsko in vesoljno.

Boj proti zlorabam

V Frančiškovi postopni časovni razčlenitvi je nadalje boj proti zlorabam, ki je vrhunec dosegel z vrhom o zaščiti mladoletnih, ki je potekal v Vatikanu februarja 2019. Kot jasen izraz volje Cerkve, da hoče delovati v resnici in pregledno, ko prevzema svoje odgovornosti in spokorno držo, je srečanje rodilo motuproprij Vos estis lux mundi, ki določa nove postopke za prijavo nadlegovanja in nasilja ter zagotavlja, da so škofje in redovni predstojniki odgovorni za svoje ravnanje. Poleg tega je papež Frančišek s poznejšim reskriptom odpravil papeško tajnost za primere spolnih zlorab.

Pozornost do zemljepisnih in bivanjskih obrobij

Druga razsežnost, in sicer »krožna«, iz časa papeža Frančiška, se vrti predvsem okoli pozornosti do obrobij, tako zemljepisnih kot bivanjskih: od tod, pravi sveti oče, se resničnost vidi bolje kot iz središča, in od tukaj se vračamo obogateni v mislih in v srcu, zahvaljujoč izmenjavi s tistimi, ki so daleč od nas. Simbol vsega tega je 40 mednarodnih apostolskih potovanj, skoraj na vseh je bil cilj obrobje, pa tudi 28 obiskov po Italiji: cilj prvega, ki je potekal 8. julija 2013, je bil otok Lampedusa, dramatično središče migrantskega pojava v Sredozemlju. Zelo pomemben je bil tudi obisk v begunskem taborišču na Lezbosu v Grčiji aprila 2016, ob koncu katerega je sveti oče na papeško letalo sprejel 12 sirskih beguncev, da bi jim pomagali v Rimu.

Sprejem migrantov in skrb za poslednje

Tema migracij (papež poudarja, da jo je treba razvijati v skladu s štirimi glagoli: sprejeti, varovati, spodbujati in vključevati) je druga členitev »krožnega časa« sedanjega papeža, saj vključuje nenehen boj proti »kulturi odmetavanja« in »globalizaciji brezbrižnosti« v odnosu do bližnjega. Kot pastir z »vonjem po ovcah«, ki je blizu svoji čredi, kot »duhovnik callejero« oziroma duhovnik na poti, ki hodi skupaj z verniki, jim je papež Frančišek blizu tudi preko socialnih omrežij: trenutno je njegov račun Twitter @Pontifex v devetih jezikih presegel 50 milijonov sledilcev, medtem ko ima na Instagramu račun svetega očeta, ki je bil odprt 19. marca 2016, 9 milijonov sledilcev. Poleg tega v perspektivi »uboge Cerkve za uboge« veliko pozornosti posveča ubogim in ostarelim, za katere je leta 2016 in 2019 napovedal svetovna dneva. Papeževa skrb za poslednje je bila prav tako jasno izražena s »petki usmiljenja«, oziroma z zasebnimi obiski v ustanovah, ki so namenjene sprejemanju potisnjenih na rob.

Nenehno zavzemanje za spravo

Del »krožnega časa« svetega očleta je tudi nenehno zavzemanje za mir. Občudovanja vreden izraz tega je okrožnica Fratelli tutti: izšla je 4. oktobra 2020 in poziva k bratstvu in družbenemu prijateljstvu ter odločno pravi ne vojni. Objavljena je bila v času pandemije covid-19, vendar to ni naključje: v svetovni zdravstveni krizi, namreč piše papež Frančišek, »smo se spomnili, da se lahko rešimo samo skupaj«. Besede, ki spominjajo na močno Statio Orbis, ki ji je papež predsedoval 27. marca 2020 na praznem in deževnem Trgu svetega Petra: »Zavedli smo se, da smo vsi v istem čolnu, vsi krhki in zbegani, a hkrati tudi vsi poklicani, da veslamo skupaj.« Dve leti zatem, ko je izbruhnil spopad v Ukrajini, se zdi spodbuda iz okrožnice za »resnični in trajni mir«, ki izhaja iz »globalne etike solidarnosti«, preroška v svetu, ki vedno bolj živi »tretjo svetovno vojno po kosih«.

»Diplomacija miru«

Drugi primer te »diplomacije miru«, ki jo spodbuja papež in je usmerjena v »gradnjo mostov« in ne v postavljanje zidov, je pobuda »Molitev za mir v Sveti deželi«, ki je potekala 8. junija 2014 v Vatikanskih vrtovih skupaj izraelskim in palestinskim predsednikom Šimonom Peresom in Mahmudom Abbasom; prav tako vzpostavitev diplomatskih odnosov med Združenimi državami in Kubo 17. decembra istega leta. Zgodovinski dogodek, za katerega si je sam papež Frančišek prizadeval mesece, ko je pošiljal pisma voditeljema obeh držav Baracku Obami in Raúlu Castru, da bi ju spodbudil, naj »začneta novo obdobje«. V isti liniji je tudi začasni dogovor med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko o imenovanju škofov, ki je bil sklenjen leta 2018, obnovljen 2020 in še za dve leti podaljšan leta 2022. V tem zadnjem letu, ki je zaznamovano z »nesmiselnim in krutim« spopadom v Ukrajini, se papež osebno zavzema za mir: 25. februarja 2022, drugi dan vojne, je šel osebno obiskat veleposlanika Ruske federacije pri Svetem sedežu, Alexandra Avdejeva, ob različnih priložnostih se je po telefonu pogovarjal z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim. Poleg tega so bili njegovi pozivi k utišanju orožja številni in ponavljajoči se.

Gorečnost za evangelizacijo

Tudi evangelizacija – pravzaprav gorečnost za evangelizacijo, kot navaja tema cikla splošnih avdienc, ki trenutno potekajo – je del časovne »krožne« razsežnosti papeža Frančiška: izražena je bila leta 2013 z apostolsko spodbudo Evangelii gaudium, in zanjo mora biti značilno veselje, »lepota odrešenjske Božje ljubezni«, Cerkev »v izhodu«, z »odprtimi vrati«, blizu vernikom v perspektivi »poljske bolnišnice«, pripravljena na »revolucijo nežnosti« in na »čudež prijaznosti«.

Glede na to, da papeško učiteljstvo ni zareza, ampak nadaljevanje, je močna povezanost papeža Frančiška s predhodniki, ki je bila zaznamovana 27. aprila 2014 s kanonizacijo Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.. Njima se pridružujeta Pavel VI., ki je bil razglašen za svetnika 14. oktobra 2018, in Janez Pavel I., razglašen za blaženega 4. septembra 2022; sedanji papež se spominja njegovega nasmeha, ki je simbol »Cerkve veselega, ne jeznega obraza, ki ne greni src«. Posebno mesto pa ima zaslužni papež Benedikt XVI., ki je umrl 31. decembra 2022. V desetih letih papež Frančišek ni nikoli skrival neizmernega spoštovanja do Josepha Ratzingerja: večkrat je hvalil njegovo modrost, teološko prodornost, prijaznost in predanost. 5. januarja letos je vodil njegov pogreb na Trgu svetega Petra. Prvi papež v zadnjih dveh stoletjih, ki je obhajal pogreb svojega predhodnika.

Nekaj statističnih podatkov

Za opis desetletja pontifikata navajamo nekaj statističnih podatkov: do danes je imel papež Frančišek preko 430 splošnih avdienc z 21 cikli katehez; 8 konzistorijev za imenovanje 111 kardinalov; razglasil je 911 svetnikov (vključno z 800 mučenci iz Otranta); napovedana so bila številna »posebna leta«, med katerimi je bilo leto posvečenega življenja (2015-2016), sv. Jožefa (2020- 2021) in leto družine-Amoris Laetitia (2021-2022). Vodil je več kot 550 opoldanskih molitev ter podpisal kar 39 apostolskih konstitucij.

Poleg prej omenjenih treh okrožnic in dokumenta Evangelii gaudium je papež Frančišek podpisal štiri apostolske spodbude, med katerimi izstopata Amoris laetitia iz leta 2016 in Christus vivit iz leta 2019, ki sta posvečeni ljubezni v družini ter mladim. Posebna je tudi Querida Amazonia, ki je izšla leta 2020. Papež je doslej napovedal pet sinod: dve o družini, leta 2014 in 2015; eno za mlade leta 2018; posebno za področje Amazonije 2019 ter končno to, ki je že napovedana za leto 2023. Bili sta tudi dve jubilejni leti: izredno jubilejno leto usmiljenja leta 2016 in leto, ki je napovedano za 2025, katerega tema bo »Romarji upanja«.

Kdor upa, ne bo nikoli razočaran

Upanje nas torej spremlja proti novemu letu s papežem Frančiškom, enajstemu letu pontifikata: ta ponižna in skrita teološka krepost se v resnici razodeva kot najmočnejša, ker je zakoreninjena v veri, podpira pa jo ljubezen. Kdor upa, ne bo nikoli razočaran, pravi papež, saj ima upanje obraz vstalega Gospoda.

Vir: Vatican News – slovenska redakcija

Obletnica izvolitve papeža Frančiška