V liturgičnem koledarju ima Fatimska Mati Božja celo dva godovna dneva. Prvega že poznamo – 13. maj. Vendar pa je s Fatimo povezan tudi 13. oktober.
Marija se je namreč v Fatimi prvič prikazala 13. maja 1917, nato pa še petkrat, vedno na trinajsti dan v mesecu. Mimogrede: zavetnik fatimske župnije sv. Anton Padovanski, sicer Portugalec po rodu, goduje 13. junija. Zadnje prikazovanje vsem trem fatimskim pastirčkom je bilo 13. oktobra istega leta. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je tudi sončni čudež, ko se je sonce začelo vrteti na nebu. Dogodku je bilo poleg treh otrok priča tudi veliko število drugih ljudi.
Frančišek in Jacinta (brat in sestra) sta umrla kmalu po prikazovanjih in sta bila leta 2000 razglašena za blažena, leta 2017 pa za svetnika. Lucija pa je postala redovnica, umrla je leta 2005, v starosti 97 let. Imela je še več mističnih prikazovanj v kasnejšem času.
V Fatimi je Marija vsem trem pastirčkom dala naročilo, naj delajo pokoro. To naročilo so vzeli zelo resno. Na razne načine ga skušajo uresničiti. Malico dajejo revežem, tolčejo se s koprivami, iz vrvi si naredijo spokorne pasove in jih nosijo podnevi in ponoči … Tako jim Marija v prikazovanju 13. septembra med drugim naroči: »Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, noče pa, da spite z vrvjo. Nosite jo samo podnevi.« Obljubila jim je tudi, da bo na naslednjem prikazovanju prišlo do čudeža.
Končno je prišel 13. oktober. »Zdoma smo odšli precej zgodaj,« piše Lucija v četrtem Spominu, »ker smo računali, da se bomo na poti zamudili. Ljudi se je res kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, me je hotela spremljati. (»Spominjam se,« piše v šestem Spominu, »da je tistega dne dejala očetu: ‘Če bo najina hči umrla, hočem umreti z njo.’« Tako sta jo spremljala oče in mati.) Ko smo prišli do hrastiča v Irijski globeli, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, ko bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato Marijo nad hrastičem. ‘Kaj hočeš od mene, o milostljiva?’ sem vprašala kot po navadi. ‘Hočem ti povedati, naj v čast mojega imena, rožnovenske Marije, na tem kraju postavijo kapelo. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov.’ ‘Rada bi te prosila veliko stvari: da bi ozdravila nekatere bolnike in spreobrnila nekatere grešnike in še mnogo drugega …’ ‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’ Vsa žalostna je rekla: ‘Naj ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki so ga že toliko žalili.’ Razprostrla je roke, da so odsevale v soncu. Ko se je dvignila, se je odsev njene luči odbijal od sonca. Zato sem zaklicala, naj pogledajo v sonce. Nisem imela namena, da bi ljudi na to opozorila, saj se nisem zavedala, da so tam.
To sem storila le po notranjem nagibu, ki me je k temu spodbudil. Ko je Marija izginila za neizmernim obzorjem, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in Marijo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef in Dete blagoslavljata svet; z roko sta delala znamenje križa. Ko je ta prikazen izginila, smo zagledali našega Gospoda in Marijo, ki se mi je zdela naša žalostna Mati božja. Prikazen je izginila, in zopet se mi je zdelo, da vidim Marijo, podobno karmelski Materi božji.«
Ko se pred očmi vidcev odvijajo ti prizori, je velika množica – od 50 do 70 tisoč ljudi – priča ‘čudežu s soncem’. Ves čas prikazovanja dežuje. Ob koncu pogovora med Lucijo in Marijo, ko deklica zavpije ‘Glejte sonce,’ se nebo odpre in prikaže se sonce v obliki srebrnega krožnika. Sije z nikoli videno močjo, a ne slepi. Nato se začne vrteti okoli samega sebe in na vse strani metati snope raznobarvnih luči. Potem postane na robovih škrlatno, se kakor ognjeno kolo spusti z neba in sipa rdeče ognjene plamene. Ta svetloba odseva na zemlji, na rastlinah, na obrazih ljudi in na oblačilih, prevzemajoč različne iskreče se barvne odtenke. Trikrat ga razvname blazna hitrost, zazdi se, da se ognjena krogla trese, stresa in v cikcaku pada na prestrašeno množico. Prizor traja kakšnih deset minut. Končno se sonce v cikcaku vrne tja, od koder je zgrmelo, se zopet umiri in sije z enako močjo kakor navadno.
Mnogi obiskovalci opazijo, da so njihova od dežja premočena oblačila spet suha. (Čudež s soncem so opazovale številne priče, ki so bile stran od kraja prikazovanja, nekatere tudi do 40 kilometrov.) Številni opazovalci nenavadnega dogodka se skušajo po dogodku približati pastirčkom. Prvi zasluti nevarnost Frančišek in jo še pravočasno popiha. Jacinta plane v jok in pritegne pozornost drznega kmeta, ki jo odnese na varno. Med množico ostane le uboga Lucija. Na pomoč ji pride dober orjak, ki si jo posadi na rame in jo reši pred množico. Medtem čudežno ozdravi 47-letna Marija do Carmo s tumorjem v glavi: po sončnem plesu se počuti bolje in na vse grlo razglaša svoje veselje.
Vir: Ognjišče
