Kdo bi si mislil, da je 14. november godovni dan kar za dva svetnika iz Dalmacije.
V 11. stoletju je namreč v tedanji trogirski škofiji blizu Splita deloval škof sv. Ivan Trogirski. Izhajal je iz znane družine Orsini, sprva je bival kot benediktinec v samostanu v Osorju na Cresu. Kasneje je bil papežev legat, na prošnjo prebivalcev Trogirja, ki so bili brez škofa, ga je v škofa posvetil splitski škof Lovro. Sv. Ivan Trogirski je tako uspel med drugim zadržati ogrskega kralja Kolomana, da ni razrušil Trogirja. Pokopan je v trogirski stolnici.
Sv. Nikolaj Tavelić pa je živel nekoliko kasneje, v štirinajstem stoletju, doma pa je bil iz Šibenika. Vstopil je v Frančiškov red manjših bratov, leta 1365 je bil posvečen v duhovnika. Najprej je misijonaril v Bosni med bogomili, nato pa je z nekaterimi sobrati odšel v Sveto deželo, kjer je delal v gostišču za romarjev v Jeruzalemu in pri Božjem grobu. Njihova naloga je bila, da na svetih krajih opravljajo bogoslužje, strežejo romarjem in s krščansko ljubeznijo skušajo pridobiti mohamedance, med katerimi so živeli kot manjšina, za krščanstvo. Hrvat Nikolaj, Italijan Štefan ter Francoza Deodat in Peter so v ta namen veliko molili in se pokorili; večkrat so se posvetovali tudi z drugimi sobrati, kako bi oznanjali evangelij muslimanom, ki so bili nestrpni do kristjanov – poleg tega pa so takrat imeli še vso oblast v svojih rokah, islam pa je bil državna religija v Sveti deželi.
Nikolaj se je dela za evangelizacijo lotil tako, da je z dvema teologoma sestavil kratko katehezo, v kateri je pokazal prednosti vere v Kristusa. 11. novembra 1391 so se napotili k muslimanskim Saracenom. Pri tem so nastopili neverjetno pogumno: navzočim muslimanom je Nikolaj razlagal, da njihov prerok ni bil nikakršen svetnik, ampak trgovec in prevarant, ki da se ne da primerjati z Jezusom, ki je govoril resnico, živel skromno in čisto življenje, ter svoj nauk potrjeval s čudeži. To so kadi in navzoči mohamedanci razumeli kot najhujšo možno žalitev; kadija je ta – po njegovem mnenju predrznost – najprej presenetila, nato pa tako razjezila, da je dal Nikolaja in njegove tovariše na zahtevo množice takoj obsoditi na smrt, in jih zapreti v ječo. Tam so jih slekli, jih pretepali in tri dni stradali.
Prav na 14. novembra tistega leta je iz Gate prišel emir, ves postopek se je ponovil, mučitelji so od bratov zahtevali, naj se javno odpovedo Kristusu, kar so odklonili. Tako je tudi civilno sodišče potrdilo smrtno obsodbo. Podivjana drhal jih je 14. novembra 1391 razrezala na koščke in jih vrgla na grmado, a se jih ogenj ni dotaknil. Da bi kristjani ne našli njihovih trupel in jih začeli po svetniško častiti, so jih mohamedanci po neuspelem poskusu, da bi jih sežgali, nekje skrivaj zakopali. Skupaj naj bi bilo ubitih 13 manjših bratov, med njimi Nikolaj. Za svetnika ga je razglasil papež sv. Pavel VI. leta 1970.
Nikolaj Tavelić je prvi uradno kanonizirani hrvaški svetnik in zavetnik hrvaškega ljudstva.
C. R.
