Danes godujejo mučenke iz Compiègna, žrtve francoske revolucije iz 18. stoletja.
18. stoletje (razsvetljenstvo, zaverovanost v napredek in razum nadomesti vero v razodetje in Cerkev) je prineslo francosko revolucijo, velikopotezne ideje o svobodi in enakosti končajo v zarotništvu, revolucionarji so v imenu svobode sekularizirali in ukinili redovne ustanove, ker naj bi bila njihova pravila usmerjena zoper človekove pravice do svobode. Prav tako pride tudi do notranjega razkola v Cerkvi, saj je oblast zahtevala neodvisnost od Rima.
V tem ozračju se je skupnost šestnajstih karmeličank v Compiègnu v Franciji izročilo Bogu kot spravna žrtev, da izprosi mir Cerkvi in domovini; besedilo posvetitve sestre obnavljajo dve leti vsak dan ter se vztrajno pripravljajo na darovanje življenja; po odloku o razpustitvi samostanov dne 18. avgusta 1792 so prisiljene odložiti redovno obleko in zapustiti samostan; v štirih skupinah živijo pri družinah ter ostajajo zveste predpisanim molitvam. Pritisk oblasti je postajal vse hujši, sredi poletja 1794 pa je teror dosegel višek: 23. junija aretirajo tudi bosonoge karmeličanke iz Compiègna, iz samostana Učlovečenja, zaprli so jih v samice, ker »zadržujejo napredek javnega duha s tem, da sprejemajo v svojo skupnost osebe t.i. škapulirske bratovščine in jih fanatizirajo … naredile so obljube za neko kontrarevolucijo«. 13. julija so jih prepeljali v Pariz v zapor, kjer do 17. julija s svojo preprostostjo in vedrino tudi drugim zapornikom posredovale pogum, zaupanje v Boga, vdanost. Veselile so se, da morejo dati svoje življenje kot pričevanje za Boga; to kaže pesem, ki jo je sestavila ena od njih: «Veselimo se,/napočil je dan slave,/vsa slabost naj se umakne,/ko vidimo dvigajočo se zastavo./Pripravljamo se na zmago,/pojdimo kot resnični osvajalci/pod zastavami umirajočega Boga,/pustite nas hiteti slavi naproti./Poživimo znova našo vnemo,/naše telo pripada Gospodu,/stopimo na morišče in vrnimo ga Gospodu.«
Dne 17. julija je sodišče vseh 16 karmeličank obsodi na smrt zaradi zvestobe Cerkvi in posvečenemu življenju ter zaradi pobožnosti do Jezusa in Marije; sestre izrek sodbe poslušajo z vedrino in veseljem v srcu, nato je sledila prava liturgija mučeništva. Za množico, ki je stala ob cesti ali šla za konvojem, je bila belo oblečena skupina redovnic, ki zbrano poje Miserere, Salve Regina in Te Deum, tako nenavaden prizor, da ga sprejme in spremlja v spoštljivi tišini, česar revolucija ne pomni; tišina se širi, bolj ko se vozovi bližajo morišču. Duhovnik, ki jih je spovedal že v zaporu, jih je spremljal do trga Place du Trône, kamor prispejo okoli 20. ure.
Sestra Terezija od sv. Avguština je rablja prosila, da bi smela umreti zadnja in bi tako mogla bodriti svoje hčere do konca; takrat začne peti Veni, Creator (Pridi, Stvarnik, Sveti Duh); ko vse sestre obnovijo svoje zaobljube, priorica stopi k vznožju giljotine s kipcem Marije z Jezusom v rokah. Prva je poklicana s. Konstanca, najmlajša, novinka; poklekne pred priorico, prosi za blagoslov in dovoljenje, da sme umreti, ter poljubi kipec, ki ji ga ponudi priorica; nato vstane in gre po stopnicah proti giljotini, vesela, kakor da gre na slavje; nenadoma začne peti psalm Laudate, omnes gentes in vse sestre melodijo povzamejo ter tako prihajajo druga za drugo; ostareli s. Anamariji Križanega Jezusa morajo rabljevi hlapci pomagati, da pride gor po stopnicah; reče: »Prijatelji moji, odpuščam vam iz vsega srca in upam, da bo Bog tudi meni odpustil.«; ko gre nazadnje za vsemi po stopnicah do giljotine še mati Terezija, izroči kipec nekomu, ki stoji poleg nje; danes je shranjen v karmelu v Compiègnu.
»Udarec bruna, predirljivi zvok rezila, topi udarec glave … Nobenega krika ni bilo, nobenega ploskanja, nobenega sramotenja. Tudi bobnarji so utihnili. Na tem prostoru, ki je bil od prelite krvi v poletni vročini zasmrajen, se je slovesna tišina polastila okrog stoječih. Mogoče se je molitev karmeličank že dotaknila src.«
Tako se konča mučeništvo 16 karmeličank; sestre doživijo dan svoje usmrtitve kot dan sprave in velikega veselja, njihovo življenje razodeva, kakšno moč ima ljubezen do Boga in medsebojna sestrska ljubezen; uresničijo se besede priorice s. Terezije: »Ljubezen bo vedno zmagala. Ljubezen premore vse.«
Za blažene jih je razglasil sv. Pij X. 13. maja 1906.
Vir: Karmeličanke Sora
