V srednjem veku so v naše kraje večkrat prihajali ropat, požigat in morit mohamedanski Turki, ki so odgnali s seboj ujete mlade moške, ženske in otroke ter jih v svojih domačih deželah prodajali za sužnje. To njihovo zločinsko početje je opisal Josip Jurčič v svoji znani povesti Jurij Kozjak. Samo slutimo lahko, kaj so ti ubogi ljudje pretrpeli v sužnosti! Gotovo je bila njihova usoda zelo grenka in tudi njihova vera je bila v nevarnosti.
Podobno se je v tistih časih in še prej dogajalo drugod po Evropi, posebej na njenem jugu. Zlasti Španija je veliko trpela, saj so mohamedanski Mavri iz severne Afrike osvojili španski jug. Ujetnike so prek morja odvažali v Afriko. Tedaj so nastajale krščanske bratovščine, ki so zbirale denar za njihov odkup. Posebno so se izkazali moški redovi za reševanje krščanskih sužnjev iz rok mohamedancev. Njihovi člani, duhovniki in vitezi, so se zavezali izpolnjevati tri evangeljske svete, namreč uboštvo, devištvo in pokorščino, poleg tega pa so se zaobljubili zbirati odkupnino za krščanske jetnike in se ponudili, če bi bilo treba, tudi sami v zameno zanje.
Danes obhajamo spomin takega junaka krščanskega usmiljenja. V dejanju je pokazal, kako resnično je mislil, ko je govoril: »Rešitev sužnja mi je več kot lastno življenje.« Umrl je za posledicami ječe in pomanjkanja, prestanega za krščanske ujetnike, ko mu je bilo komaj štirideset let. Luč sveta je zagledal okoli leta 1200 v španski pokrajini Kataloniji. Priimek Nonat (latinsko non natus – nerojeni) je dobil, ker je mati umrla pred njegovim rojstvom in gaje rešila zdravniška pomoč. Že zgodaj je čutil veselje do duhovniškega poklica, toda oče se je bal, da bi šolanje preveč stalo, zato ga je poslal na samotno pristavo ovce past. Tam blizu je bila kapela z lepo Marijino podobo in pastirček Rajmund je rad zahajal vanjo. Telesne matere ni poznal, zato je prosil Marijo, naj mu bo mati
in ga vodi skozi življenje: ne k zemeljski sreči, marveč k svetosti, da bo po smrti bližje njej. Marija ga je res materinsko vodila. Najprej mu je omogočila, da je šel študirat za duhovnika, potem pa ga je povabila v redovno skupnost blažene Marije Usmiljene (latinsko de Mercede) za reševanje ujetnikov, ki ga je malo prej ustanovil sveti Peter Nolasko, sin viteza iz južne Francije. Njegov red je osvobodil okoli 70.000 krščanskih sužnjev.
Mladi Rajmund se je odpravil v Barcelono, kjer je bil sedež reda. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika. Kmalu je bila uslišana njegova želja, da bi deloval za krščanske ujetnike. Trikrat je bil z denarjem poslan v Afriko, odkupil jih je na stotine, jih tolažil, jim vlival poguma. Mavri so bili tako besni nanj, da so ga večkrat hoteli umoriti. Prizanesli so mu samo zato, da bi jim ne ušla bogata odkupnina. Vrgli so ga v ječo in ga na vse načine kruto mučili. Da bi mu onemogočili oznanjevanje evangelija, so mu na javnem trgu z žarečim železom predrli ustnici in mu jih zaklenili s ključavnico. Odklenili so mu jih samo takrat, ko so mu dali malo kruha in vode. Tako je Rajmund trpel dolgih osem mesecev. Sobratje v Barceloni so zbrali odkupnino zanj in tako se je lahko vrnil domov. Papež Gregor X. je junaškega redovnika imenoval za kardinala in ga poklical k sebi v Rim. Toda v večno mesto ni prišel, ker je med potovanjem 31. avgusta 1240 odšel v večnost.
Ognjišče
