Ob začetku koledarskega leta 2022 so mnoge župnije objavile statistične podatke za lansko leto. Denimo o številu pogrebov, porok, krstov in tako naprej. Morda bo kdo zavzdihnil, češ saj gre samo za naštevanje suhoparnih podatkov, pa tudi statistika je lahko velika laž. Pa je res tako?
Zaslužni papež Benedikt XVI. (Joseph Ratzinger) se je že leta 1969, torej še v mladih letih, spraševal, kakšno prihodnost lahko pričakuje Cerkev kakih 30 let (in več) kasneje. Takole je zapisal: »Tudi ob tej priložnosti bo iz današnje krize izšla Cerkev, ki pa bo precej izgubila. Manjša bo, morala bo začeti znova. Ne bo več zmogla napolniti zgradb, ki jih je zgradila v času ugodne konjunkture. Izgubila bo privržence in z njimi veliko privilegijev v družbi. Veliko močneje kot doslej bo nastopila kot skupnost svobodne volje, v katero vstopaš samo potem, ko se za to odločiš. Kot majhna skupnost bo iz svojih posameznih članov z veliko večjo močjo izvabila več pobud. Gotovo bo poznala nove oblike cerkvenih služb, za duhovnike pa bo postavila zanesljive kristjane, ki so sicer že zaposleni. V mnogih majhnih skupnostih in homogenih družbenih skupinah bo to običajni način izvajanja pastorale. Ob tej obliki bo nenadomestljiv duhovnik, ki se bo, kot do zdaj, v celoti posvetil svoji službi. Toda v teh spremembah, ki jih lahko predvidevamo, bo Cerkev z vso odločnostjo spet našla to, kar je bistvenega zanjo, kar je vedno bilo v njenem središču: vero v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, v učlovečenega Božjega sina ter v pomoč Duha, ki bo trajala do konca. Cerkev bo svoje pravo središče znova našla v veri in molitvi. Zakramente bo spet živela kot Bogoslužje in ne kot problem liturgične strukture.« (vir: blog Branka Cestnika)
Ali se je vizija zaslužnega papeža pred nekaj več kot pol stoletja uresničila? Na prvi pogled ne ravno. Videti je, da tistega kriznega dna morda Cerkev še ni dosegla ali pa nanj še ni začela reagirati. Pandemija covid19 je proces sekularizacije le še pospešila in ob razvoju zelo močnega anticepilskega gibanja lahko dandanes srečujemo kristjane, ki ne hodijo več k maši, ker pač ne morejo notranje sprejeti dejstva, da je za obisk verskega obreda obvezen pogoj PCT. Čeprav ni nujno, da bo ves čas ostalo tako. Začasno zaprtje cerkva je v mnogih ljudeh utrdilo prepričanje, da lahko moliš tudi doma in da ni noben greh, če zakramente enostavno opustimo. Morda je to povezano tudi s popustljivostjo, ki se je v zadnjih letih naselila med duhovniki – uspelo jim je ustvariti Cerkev, ki ničesar ne zahteva in ki mora zgolj tekmovati s posvetnimi ponudniki blaginje, zdravja ter duševnega zadovoljstva. In žalostno je, če pomislimo, da je maša zastonjski dar, pa se vseeno zmrdujemo nad tem, da nam nekdo pomoli pod nos puščico za prostovoljni dar – medtem ko na drugi strani mnogim nergačem ni škoda odšteti kar velike vsote za obisk kakega zdravilca.
Če smo mislili, da bo po lanskem božičnem lock-downu v cerkvah tokrat cerkve kar pokale od števila ljudi pri polnočnicah, smo se krepko zmotili. Obisk je bil opazno manjši. Seveda to ni nek velik dokaz manjše vernosti, kajti tudi praznovanje velike noči se velikokrat ustavi pri potici, šunki in pirhih, kar je sicer prijetno, medtem ko je naše verovanje nekje na nivoju saducejev iz Jezusovih časov. Saduceji so bili namreč tisti, ki niso verovali v vstajenje in so svoje napore polagali v tosvetnost, pripadal jim je tudi véliki duhovnik Kajfa. Tisti, ki je najprej obsodil Jezusa, a smrtne kazni ni smel izvršiti, zato ga je izročil v roke rimskemu prokuratorju. Morda smo se res malo prehitro sprijaznili z »mašo na daljavo«, češ saj je to še bolj v duhu prve Cerkve, ko s(m)o bogoslužje obhajali po domačih hišah. In se je pokazalo, da ne bo šlo tako enostavno. Ker smo morda mnogi kristjani Boga že pokopali, ostalo je le še nekaj navad iz preteklosti, s katerim vzdržujemo stik z Njim »za vsak primer«. Največkrat zato, ker nam ga nihče ni oznanil takšnega, kot je v resnici in ker v naših cerkvah ne slišimo pričevanj o velikih Božjih delih. In seveda posledično mislimo, da Bog ni z nami in se moramo sami boriti. In si rečemo, da nam nič ni podarjeno.
Poglejmo zdaj statistiko ene od štajerskih župnij. Krščenih je bilo 42 otrok (podatka o tem, koliko otrok znotraj zakonske zveze, seveda ne najdemo, verjetno zato, ker ni bistven, a sosednja župnija navaja, da je le vsak četrti krščenec/krščenka ta zakrament prejel v družini, kjer sta starša poročena), cerkveno pokopanih 122 ljudi. Razmerje izračunajte sami, verjetno bi bilo splošno razmerje med rojenimi in umrlimi nekoliko boljše, a še vedno krepko v korist umrlih. Smo torej narod, ki umira – tudi duhovno. Veliko krščenih parov svojih otrok ne da krstiti – tudi to je neprijetno dejstvo. Leta 2021 je omenjena župnija imela dve cerkveni poroki, pred petimi leti jih je bilo 10. No, morda je poročna slavja odpihnila tudi epidemija, a statistični pregled bi pokazal, da postaja sklepanje zakonske zveze balast. Papir, ki ga niti ne potrebuješ. O milostih, ki jih prinaša zakonska zveza, smo dejansko podučeno strašno slabo. Pričevanj s tega področja pa je tudi zelo malo ali nič. Na drugi strani pa se strmo dviguje število ločitev in tudi ugotovitev ničnosti zakonskih zvez, sklenjenih v cerkvi. To seveda ni samo stvar vere, ampak tudi osebne zrelosti ter odgovornosti. Ker je metanje pušk v koruzo v zadnjih letih postal priljubljen šport.
Znamenja časa so torej tu, le videti jih je treba. Mnogi vidijo rešitev v sinodi o sinodalnosti. To je seveda le odskočna deska, morda še zadnja priložnost, da tudi vrh Cerkve prisluhne tistim, ki so bili doslej preslišani. Ki so si morda želeli več, vendar so bili zavrnjeni, češ še naprej bomo delali po starem. A ko se spustimo na dno, je jasno, da ne moremo nadaljevati po starem. Sporočilo o odrešenju se je izgubilo, a to ne pomeni, da sporočilo ni več aktualno. Še vedno je. Le na drugačen način ga je treba poslati naprej.
C. R.