Danes vse bolj govorimo o razvoju in dovršitvi duhovnosti. Moderne postajajo različne vrste meditacij in duhovnih vaj. Seveda pomagajo k duhovnemu razvoju. Dogaja se celo, da tisti, ki spodbujajo vzhodnjaške tehnike meditacije, poizkušajo prepričevati, da ima mistika Vzhoda iste ravni in postopke duhovnega razvoja, kot jih prakticirajo krščanski mistiki.
Krščanski mistiki govorijo o stopnjah prečiščevanja, razsvetljenja, zedinjenja, ki ga lahko dosežemo na poti proti duhovni zrelosti in dovršenosti. Isto trdijo tudi jogiji, ko govorijo o duhovnem očiščenju, razsvetljenju in zedinjenju, kar pa lahko dosežejo samo s pomočjo določenih vaj. Pojavlja pa se veliko vprašanje, kaj jogiji razumejo pod pojmi »prečiščevanje«, »razsvetljenje« ali »zedinjanje«?
Poizkušajmo torej primerjati faze v duhovnem razvoju, ki si jih prakticirajo tako vzhodnjaški mistiki, kot tudi krščanski mistiki.
Prečiščenje
V krščanski mistiki govorimo o očiščenju tedaj, kadar je nekdo spoznal, da se ni opiral na Boga, pa je v nekem trenutku spoznal, da je s tem hudo žalil Boga, mu je zaradi tega iskreno žal in se odloča, da bi popravil ta odnos. Stopa na pot spreobrnjenja, pristopi k spovedi z namenom, da bi se očistil. Pa ne očistil zaradi procesa mišljenja, ampak očistil greha! To je bistvena razlika.
Ko se človek spravi z Bogom, se za vsako ceno trudi, da ga čim manj žali. Vsak greh, tudi najmanjši, ga moti in boli. Želi si živeti v stanju Božje milosti in zato za očiščenje potrebuje zakrament iskrene spovedi. In tako popravlja svoje ravnanje, obnašanje, mišljenje in govorjenje, ne pa, da bi to dosegal z ritmom dihanja.
Medtem ko jogiji govorijo, da se proces «očiščevanja« dogaja s pomočjo vaj v pravilnem dihanju, v ponavljanju določenih »manter«, s pomočjo avtohipnoze in s pomočjo nekih drugih metod, s katerimi bi želeli doseči t.i. »čisti um«. V jogijskem pomenu »čisti um« pomeni, da se v njem ne pojavlja več nobena misel. Zaradi tega nekateri jogiji to stanje označujejo z izrazom »praznina«. Ko so jogiji v stanju čistega uma, oz. praznine, dosegajo mir na psihičnem področju, se sprostijo,… Vendar je to stanje popolno izpraznjenje misli, oz. stanje, ki zaustavlja vsako misel. Jogo uporabljajo tudi v zdravljenju ljudi. Jogo skupaj z mantrami uporabljajo pri tistih ljudeh, ki trpijo zaradi prisilnih in zelo različnih ter mnogih misli, ki se jim pojavljajo v glavi. Pomeni, da so na nekaj preveč občutljivi in je to preobčutljivost potrebno odstraniti. Mantre zaustavljajo intelektualno delovanje (razumsko delovanje). Torej zavirajo delovanje možganske skorje. To lahko izrazimo tudi s primerom, ki ga lažje razumemo: ko je otrok nemiren, ga mama vzame v naročje, začne ga zibati in mu enakomerno poje: »nina-nana, nina-nana,…« In otrok zaspi. Na isti način pa deluje mantra.
Poglejmo si, kaj se dogaja v času vadbe joge. V tem času se spreminja mantra, ki jo enakomerno izgovarjamo, spreminja se ritem dihanja. Kdor se tega udeležuje, mora sprejeti tudi strogo določeno dieto. Treba je spreminjati ritem spanca in budnega stanja. In tako lahko postopoma nastopi odpiranje tzv. »čaker«. Gre za občutek kroženja energij vzdolž celega telesa in spodbuja delovanje perifernega živčnega sistema, ki postane bolj aktivno. V telesu zaznavamo povečan pretok energije tam, kjer so t.i. čakre ali »tave«. In te so, po vzhodnjaškem učenju, tam, kjer so glavne žleze, ki pa imajo nalogo, da izločajo hormone v kri. Se pravi, da so to glavne hormonske žleze.
In odpiranje čaker je povezano z delovanjem teh žlez. Jogiji govorijo, da je potrebno, da se najprej odpre spodnja čakra, kasneje tista, ki je nad njo in tako vse višje in višje, dokler ne začne delovati vseh 7 čaker. Prva čakra je na mestu, kjer je in deluje spolna žleza. Sledi drugo mesto, kjer deluje nadledvična žleza, potem golša, pa srce, timus ali priželjc (prsna žleza), ščitnica, hipofiza in epifiza. Vemo, kako deluje povečano število spolnih hormonov ali adrenalina, ki ga proizvaja nadledvična žleza. Kolikšen doping je to za telo. To zadeva tudi druge hormone, oz. delovanje žlez, ki jih proizvajajo.
Razsvetljenje
Preidimo sedaj na naslednjo fazo duhovnega razvoja. Vsi mistiki trdijo, da po obdobju »čiščenja« nastopi obdobje »razsvetljenja«. Krščanski nauk govori, da kadar se človek osvobodi greha, živi v stanju Božje milosti in se oklepa molitve, ki ga vodi k vse večji popolnosti. Na začetku molitev steče in je lahko moliti. Človekova molitev je živa, daje zadovoljstvo. Po določenem času ta občutek postopoma splahni in molitev ne prinaša takega zadovoljstva. Temu sledi kriza molitve. Kasneje pa molivec vse bolj razumsko razglablja razodete resnice. Prav je, da je hvaležen za to fazo (krizo in razumsko razglabljanje), ker postaja sposoben moliti v mislih, torej brez izgovorjenih besed. To imenujemo tudi premišljevanje in meditacija, ki pelje h poglobitvi vere. Tako se začenja čas duhovnega razsvetljenja. V obdobju razsvetljenja človek doživlja svojo povezanost z Bogom na nek nov, globlji način. Na nov način pa doživlja vse resnice v povezanosti z Njegovim življenjem in razodetjem. Npr. Evangelij je razumel, vendar se prej ni globlje podajal v njegovo sporočilo, ko pa je razsvetljen, ga odkriva na nov način v razodeti Božji Resnici. Vedno mu sporoča nekaj novega. Njegovo dojemanje se razširja in poglablja. In smisel evangelija vidi bolj realno. Samo tako razumevanje ga vodi vedno bolj v globino, da se vedno bolj čudi Božjemu delovanju in Njegovi vsemogočnosti. Navdušuje se nad Njegovo »mladostjo« in »novostjo«, lepoto in usmiljenjem. Krščansko razsvetljenje lahko torej imenujemo jasnejše razumevanje razodete Resnice, ne pa, da bi razodete Resnice spreminjale zavest in si izmišljale nove poglede. Prav tako pa ne gre niti za vstopanje v kakršnokoli obliko zanesenosti (transa).
V vzhodnjaškem misticizmu pa »razsvetljenje« pomeni spremembo zavesti. Ustvarjena je zato, da »rojeva« izvirne in resnične zamisli. V tem misticizmu prihaja do evforije (zanesenosti), transa, iluzornih (namišljenih) videnj in drugih sprememb psihičnega stanja.
Zedinjanje z Bogom
Tretja in najgloblja, ali pa najvišja faza (kakor že hočete) je faza »zedinjanja« z Bogom. Krščanski mistiki trdijo, da človek, ki se poglablja v Resnico, ki jo razodeva Bog, po nekem določenem času doseže intelektualni limit (dokončno fazo) in ga intelektualno (razumsko) ne more še naprej poglabljati. Nastopi začasna kriza nadaljnjega razumevanja. Tedaj njegova duhovna stvarnost povzdigne človeka nad raven zmožnosti naravnega načina razumevanja. In kar človek ni mogel več dojeti z razumom, doseže s čisto vero. Vera, ki je zaupne in vztrajne narave, sprejema razodeto Resnico, Bog pa ji daje milost kontemplacije (Bogozrenja). Mistiki jo imenujejo »vlita kontemplacija«, ki se razlikuje od naravne kontemplacije, ki se opira zgolj na človekovo intuitivno sposobnost. Intuicija lahko vodi človeka do velikih zmot, vlita kontemplacija pa ne more privesti do prevar. Vlita kontemplacija je čisti Božji dar. Nje ni mogoče pridobivati s človeško močjo, vajami, tehnikami.
Sv. Terezija pravi, da v fazi razsvetljenja lahko spoznavamo Boga, medtem ko odnos z Njim lahko poglabljamo le po vliti kontemplaciji. Sv. Terezija primerja razumsko spoznanje Boga v obdobju razsvetljenja z ogledovanjem podob v temnem prostoru. V ta prostor nekdo vstopa in zaradi teme si lahko ogleduje le podobo za podobo, saj ima pri sebi le majhno svetilko. Potrebuje veliko časa, da bi si lahko ogledal vse slike. V obdobju zedinjenja, kontemplacije, ki je sad Božje milosti in vrhunec vere, pa mistik vidi vse naenkrat. Ali če se izrazimo s prejšnjo podobo: kot bi vstopili v to galerijo ki je dobro razsvetljena, zato lahko naenkrat vidimo vse slike in še vse, kar je okoli njih. Največji krščanski mistiki opisujejo zedinjanje z Bogom kot navdušenje nad Njim. Kot razkošje ljubezni do Njega in razkošje doživljanja Njegove neizmerne in vsemogočne ljubezni.
Zedinjanje človeka z Bogom lahko primerjamo zedinjanju dveh oseb v ljubezni. Nikoli se ti dve osebi ne zlijeta v eno. Krščanski mistik se vedno zaveda, da sta človek in Bog ločeni osebi. In ta ločenost bo trajala vekomaj.
Po iskrenih izjavah vzhodnih mistikov, pa v času zedinjenja, ko so čakre že odprte, nastopi občutek, kot da se je celovitost človekove osebnosti na neki način »razletela« in se razširila kot zrak, ki prodira v rastline, naravo, kot tudi v vse vesolje. Zato vzhodnjaški mistiki govorijo o zedinjenju kot o zlitju z naravo, oz. kar z vsem vesoljem. Tisti, ki zmorejo »priti« do takega stanja, pravijo, da občutijo, kot da bi se »razlili« in se spojili z vsem vesoljem. Kot da bi bili povsod navzoči. In zato imajo občutek, da so bogovi (bog).
Povsem drugače pa se počuti krščanski mistik. Vrhunec krščanske mistike je, da se mistik sam počuti kot »prašek na tehtnici«, da je »nič« in »nihče«. Zaveda se, da vse, kar je in kar ima, prejema od Boga. Kdorkoli že je in kakršnekoli sposobnosti in darove že ima, vse je dar Vsemogočnega in Njegove Ljubezni. In ko se »zedinja« s tako Ljubeznijo, je pripravljen ljubiti vsakega človeka. Ta ljubezen ni čustvo, ampak izraz misli, besed in dejanj. On nikoli ne dovoljuje, da bi mu kdo izkazoval češčenje, ki pripada samo Bogu.
Misticizem v jogi
Hotela bi vam predstaviti svoja opažanja o »misticizmu v jogi«. Udeležila sem se neke seanse, kjer je mojster joge prešel v trans in bi moral začeti vedeževati. Na sebi je imel neko obrabljeno pelerino. Na njej pa je imel pritrjene zvončke različnih velikosti. Med temi zvončki je imel pritrjeno kovinsko verižico. Na vseh prstih na roki je imel prstane. Na glavi pa je nosil neko šilasto pokrivalo. V trans je vstopil s pomočjo mantre, v kateri je »klical duhovno moč«, kot je to sam imenoval. Ko je mojster joge vstopil v trans, se je začel neznansko tresti. Napol odprte oči so postale steklene. Njegov obraz je bil kot okamnel. Žile so mu izstopile. V obraz je bil kot bi bil zatečen. Lahko smo opažali veliko napetost… Vse to je na navzoče naredilo velik vtis. Pred seboj sem imela človeka, ki se je prepustil popolnemu izkoriščanju. Ti zvončki, ki so cingljali medtem, ko se je on tresel, so odvračali pozornost od njegovega transa, vzburjenosti. Glasovi teh zvončkov so spominjali na udarjanje, kot da se na nas resnično spuščajo duhovi… Obenem pa so ti zvončki nekoliko omilili moje turobno občutje. Toda, ne morem vam povedati, kako strašno velika je razlika med npr. izgledom mojstra joge v takem transu in pa človekom, ki moli. Kako popolnoma drugače izgleda obraz, npr. papeža, Mater Terezije in drugih ljudi, ki resnično molijo! Že iz obraza osebe, ki veliko moli (pa čeprav imaš občutek, da izgublja občutek za vse, kar se dogaja okoli nje), se vidi, da je v nekem globokem miru, blagi zanesenosti. Pri njej občutimo popolnoma drugačno duhovnost, kot pri mojstru joge.
Mojster joge je resnično prerokoval, ko je bil v transu. Nekateri ljudje so mu postavljali vprašanja, kot npr. kaj se sedaj dogaja v njihovi hiši. Dajal jim je odgovore, za katere so trdili, da jim govori resnico. Jaz mu nisem postavila nobenega vprašanja. Razmišljala pa sem, kaj se pravzaprav dogaja z njegovimi možgani, živčnim sistemom. Kajti v tem transu mojster joge prejema podobe, kot da bi imel pred seboj televizor. Pa četudi bi nekdo iz sebe naredil televizijski ali radijski sprejemnik, se meni ne zdi nekakšna posebna dovršenost, toliko težje sem to lahko sprejela kot duhovno dovršenost. Prav nasprotno: izgledalo je, da je ta človek postal orodje brez duše skrivnostnemu duhu, ki v njem deluje. Sam mojster joge je sam govoril, da v času transa vanj vstopa duh. In postavlja se nam vprašanje: za kakšnega duha gre?
Delovanje duha
Zaradi tako izredne vzburjenosti in ob tako veliki aktivnosti živčnega sistema je zelo verjetno, da se spreminja magnetno polje našega telesa in se tako poveča občutljivost na najbolj notranje reflekse. Karkoli se je že dogajalo, po seansi, ki jo je izvajal mojster joge, sem imela občutek, da je vstopal v grešno stanje. V to me prepričuje tudi dejstvo, da tako razmišlja tudi oče Joseph Maria Verlinde, ki trdi, da v takem stanju ne deluje več človek ampak neki duh ali več duhov. Ne gre pa za delovanje Svetega Duha. Drugače povedano: to stanje ni samo fizične narave. Oče Maria Verlinde je govoril, da se človek v trenutku, ko odpira čakre, odpira tudi delovanju duha teme – človeku sovražnega duha. Zaradi česa je ta duh sovražen? Verlinde je dokazal, da po dolgotrajnih vajah joge človek izgublja svojo osebnost.
Človek pa bi moral razvijati svojo osebnost in ne da jo izgublja. Vidimo, da je učinek ene mistike popolnoma nasproten učinku druge. Nekateri govorijo, da gre le za različne poti, ki privedejo do istega cilja. Pa ni tako. Ti dve poti sta si popolnoma nasprotni. Vsaka vodi v svojo smer. Z eno duhovnostjo dosežemo vrhunec napuha. Z drugo pa vrhunec ponižnosti. Ena pot nas vodi v iluzijo, druga pa k Resnici. Krščanski mistiki resnično prihajajo v stik z Bogom, saj govorijo: »Bog je vse, jaz sem nič!« In to je resnica. Glede na to, kakšna neskončnost in veličina je Bog sam, je najbolj primerno, da se počutimo kot prašek. Kaj je človek v odnosu do Boga? Zato je popolnoma nemogoče, da bi se lahko nekdo, ki je spoznal Boga, z Njim poistovetil! In po drugi strani pa tisti, ki Boga ni spoznal, pa živi v evforičnem transu, ali pa da v času nekih fantazij, govori: »Jaz sem vse. Jaz presegam vse. Jaz sem bog!« Kako strašna prevara!
Hočem opozoriti katolike, naj ne iščejo čudežnih dogajanj in naj ne hrepenijo po tem, da bi prejeli izredne karizme (v smislu čudodelnikov in magov). Čudodelniki in magi, ki izvajajo nekakšne »čudeže«, te izvajajo pod nekakšno hipnozo, sugestijo, telepatijo, pod vplivi narkotikov in magnetnih polj, ter različnih sprememb zaradi bolezni možgan. Prav tako pa se lahko dogajajo »čudeži« zaradi delovanja in vplivov hudih duhov, ki posnemajo duha, ki ga je mag poklical. Bogu so magi (čarovniki) gnusoba. Delujejo v popolnem nasprotju Božji volji. Zanikajo Božjo svobodo. Trdijo, da imajo skrivnostne moči, s katerimi lahko »prisilijo« Boga, da bi deloval tako, kot oni načrtujejo. Bog pa lahko (ne pa, da mora) podeliti milost človeku, ki ga za to prosi. Molitev je priznanje resnice o svobodi, ki je v Bogu in o odvisnosti človeka od Njegove volje. Prav to je namreč razlika med molitvijo in pa magijo: človek, ki moli, se zaveda svoje majhnosti in neznatnosti ter odvisnosti od Boga, nasprotno pa ima mag občutek oblasti nad Bogom in nad Njegovo močjo in pogosto se počuti Bogu enak, ali pa, da ga celo presega. Vedno imejmo pred očmi dejstvo, da Bog zahteva, da tisti, ki Njega častijo, živijo v Resnici, ki nam jo je razodel v svoji Besedi. On ne dopušča, da vstopamo v svet, ki je namišljen, pa v svet nekih fiksnih idej in svet iluzije. Za človeka, ki se prepušča iluzionističnim občutjem, je le zelo občasna in kratkotrajna. Zaključi se z razočaranjem. Po drugi strani pa je sreča, ki je s soglasju z Resnico, resnična in večna. Zato Bog prepoveduje ukvarjati se z okultnimi praksami, da bi človeka zavaroval pred pogubnimi zablodami. V Svetem pismu je jasno napisano: »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti GOSPODU je gnusoba, kdor koli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo GOSPOD, tvoj Bog, pregnal pred teboj.« (5 Mz 18,10-12).
Mihaela Pawlik, v: Ljubite drug drugega, št. 5/2009.
S. Mihaela je dominikanka. Povezana je z verskim združenjem »Effatha«, strokovnjakinja na področju religije in pedagoginja, absolventka inštituta višje religijske kulture KUL. V Indiji je bila več kot deset let svojega življenja, kjer je končala študij psihologije na vseučilišču Karnatak v Dhawardu. V tej državi je delala kot negovalka najbolj revnih in teh, ki so pripadali najnižjemu sloju družbe.
Prevedel: Niko Rupnik
