Ob zadnjih novicah iz Francije, ko je preiskava pokazala nove razsežnosti spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki, je papež Frančišek prosil odpuščanja. Ne samo Boga, ampak tudi žrtve. Kar ni storil prvič.
Pustimo ob strani dejstvo, da so spolne zlorabe pravzaprav že greh na nivoju okultizma – gre za vrsto greha, ki se še posebej skuša prikriti in skriti. Zato sploh niso redki primeri, da greh ostaja skrit tudi več desetletij. Ko pa je vendarle odkrit, pa se zgodi šok, a to ni nič v primerjavi z dolgotrajnim trpljenjem žrtev, ki so bile obsojene na prisilen molk.
Ob gesti prošnje za odpuščanje se bo marsikdo jezno namrdnil, češ a kar tako lahkotno gre vse skupaj? Žrtve hudo trpijo, sedaj pa naj bi ena preprosta prošnja za odpuščanje vse rešila?
Vendar je poanta drugje. Vemo, da gre pri spolnih zlorabah za huda dejanja, ki so po zakonu kazniva in se kazensko preganjajo. Prošnja za odpuščanje ni nadomestilo za kazenski pregon. Gre vendarle za dejanja, za katera je potrebna stroga pokora.
Prošnja za odpuščanje je pomembna predvsem iz drugih razlogov. Jasno je, da vsako dejanje, s katerim koga prizadenemo, lahko rodi hudo zamero. To je človeško. Težava je, da zamera in neodpuščanje žrtev dodatno notranje uničuje, preprečuje notranje ozdravljenje in ves čas vnaša nemir ter morda željo po maščevanju. V evangelijskih besedilih Jezus večkrat poudari, kako pomembno je odpuščati. Vendar pa je žrtev nekega dejanja lahko stisnjena v oklep in do nje ne pride nihče, ki bi jo prosil odpuščanja. Šele, ko se to zgodi, se mora žrtev odločiti.
Pater James Manjackal, znani misijonar in evangelizator, v svojih knjigah velikokrat opisuje, kako je neodpuščanje in zamera največja ovira, da bi nekdo po molitvi prejel ozdravljenje in osvoboditev. K njemu so prihajali ljudje, ki so v sebi nosili veliko prizadetost tudi zaradi vojn. Zaradi tega so v sebi imeli zamero in predsodke do naroda oz. države, ki jih je napadla. V takšnem primeru je šel pred njimi sam na kolena, se identificiral s storilci oz. tistimi, do katerih je žrtev gojila zamere, in v njihovem imenu prosil odpuščanja. V veliki večini primerov je prišlo do takojšnjega preobrata: žrtev je sprejela prošnjo za odpuščanje, ne glede na to, da je to lahko tudi dolgotrajen proces. S tem je bila odstranjena ovira za delovanje Božje milosti.
V reševanju medsebojnih napetosti, zlasti takrat, ko gre za željo po maščevanju (kar vodi v začaran krog maščevanja drug drugemu in praviloma povzroča samo škodo, nikoli pa ne prinese zadoščenja), je pomembno, da konflikte rešujemo v drži ponižnosti. Tudi tako, da smo pripravljeni v primeru, ko našega sogovornika muči zamera in neodpuščanje do nekoga, tudi sami iti na kolena in v imenu tistega, ki ga je prizadel (pa čeprav ga sami sploh ne poznamo), prosimo odpuščanja. Pa ne zato, ker bi bili sami kaj moralno krivi. Gre za dejanje ponižnosti z namenom, da bi bil nekdo, ki je bil zaradi nekega dejanja prizadet, ozdravljen posledic tega dejanja. Ozdravljen pa je lahko šele takrat, ko odpusti. Ne moremo vedno pričakovati, da bo storilec sam od sebe prosil odpuščanja. Če se to vendarle zgodi, vmes preteče zelo veliko časa.
Tudi iz tega razloga je lahko vsak od nas dejavnik sprave in odpuščanja – tudi če sami z nekim dogodkom nimamo nobene zveze. S tem pa lahko v duhu ranjenim ljudem prinesemo novo upanje. In pričujemo za Kristusa.
C. R.
