Slovenska javnost je imela v nedeljo zvečer priložnost spremljati zelo zanimiv intervju na nacionalni televiziji. Jože Možina je namreč v goste tokrat povabil Igorja Vovka, prvega moža zavoda Iskreni. Video si lahko ogledate TUKAJ.
Igor Vovk, doma sicer iz Dutovelj na Krasu, je bil že v mladih letih aktiven, med drugim v društvu z imenom, ki se danes zdi nekoliko nenavadno – Mavrični most mladih (kasneje se je preimenovalo). Združevalo je predvsem katoliško mladino s Primorske, kasneje tudi iz drugih delov Slovenije. Nekaj časa je bil tudi predsednik omenjenega društva, ki je bilo znano po številnih projektih, med drugim je bil odmeven tudi »Rola se mi tudi brez alkohola« (središčni dogodek je bil poleti v Biljah na Goriškem). Še v devetdesetih letih se je začel izobraževati na področju interneta in spletnih strani, kmalu po letu 2000 pa je najprej aktivno sodeloval pri vzpostavitvi portala Mladi.net in nato Iskreni.net. Slednji je nato prerasel v zavod, katerega glavna skrb je družina. Med »derivati« zavoda Iskreni pa je tudi medijski projekt Domovina, ki je leta 2013 začel najprej izhajati v tiskani obliki, vendar je nato ostal le kot spletna stran (ureja jo Rok Čakš), sedaj pa znova izhaja tudi v tiskani obliki (ureja jo Tino Mamić), ter civilna pobuda Dovolj.je, ki se bori proti prikrivanju spolnih zlorab v cerkvenih vrstah.
In vendar se premika
Prav ta del pogovora je bil za marsikoga najbolj zanimiv, čeprav Igor Vovk uradno ni več vodja iniciative, vajeti je prepustil Janezu Cerarju. Zakaj? Doslej smo bili namreč s strani iniciative deležni precej ostrih besed na račun škofov in njihovega domnevnega neukrepanja proti storilcem spolnih zlorab, tako da si je lahko celo povprečen slovenski katoličan ustvaril precej črno podobo slovenskega episkopata. Tokrat je bilo drugače. Kot je bilo mogoče razumeti gosta intervjuja, so bili škofje ob soočenju z žrtvami morda pogosto prestrašeni, češ da se je to v preteklosti zgodilo in tega ne morejo preprečiti, ker je škoda že storjena. A glavna težava je, ker se morda ni pravočasno ob odkritju teh dejanj izločilo gnila jabolka in jih ločilo od ostalih. »Vse vzvode imajo, ne da premikajo duhovnike iz župnije na župnijo, ampak da onemogočijo kakršnekoli stike določenim duhovnikom. Če bodo tistih par gnilih jabolk – govorimo o majhnem številu duhovnikov – dali ven iz košare, ne bodo ostali gnili zraven,« je dejal Vovk. No, morda je po dobrih dveh letih obstoja iniciative – po prvem šoku – že prišlo do določenih premikov tudi na področju mentalitete, saj je sedaj jasno, da obstaja močna civilna laiška pobuda tudi znotraj Cerkve. Podpirajo jo tudi mnogi duhovniki, zato je tudi več ukrepanja in manj izmotavanja. Slovenski episkopat pa je dobil dva nova škofa, ki sta razčiščevanju teh problemov zelo naklonjena.
Kaj je pravzaprav – v duhovnem smislu – jedro spolne zlorabe? Ljudje smo na spolnem področju zelo ranljivi. Spolnost je najpogostejša vstopna točka za zlo oz. hudiča (mimogrede, obstoj hudih duhov za katoličana ne bi smel biti problem, saj je ta obstoj izpričan tako v Svetem pismu kot v praksi), sploh je to vidno pri zlorabah. Žrtve spolnih zlorab so največkrat ne samo psihološko, ampak tudi v duhovnem smislu prizadete, duhovno zvezane. Gre torej za hud greh zoper človekovo dostojanstvo. Zanimivo je sicer, da tudi sodobna sekularizirana družba spolne zlorabe zelo obsoja, po drugi strani pa tolerira mnoge grešne spolne prakse, kjer ne prepoznavajo vloge zla in škodljivih posledic (menjava partnerjev, spolno življenje neporočenih, homoseksualni spolni odnosi, itd). Ker pa se spolna zloraba skoraj vedno dogaja na skrivnem, na prikrit način, tudi s pomočjo ustrahovanja in vsiljevanjem molka, lahko govorimo o spolni zlorabi kot dejanju okultizma, kar je greh neposredno proti prvima dvema Božjima zapovedima, saj grešnik s tem na nasilen način uzurpira oblast nad drugim, šibkejšim človekom. Pojem »okultno« namreč pomeni »prikrito« in ne vključuje zgolj »klasičnih« okultnih praks (od spiritizma, magije, črnih maš…), pač pa tudi vsa ostala prikrita grešna dejanja.
Starejša generacija škofov in duhovnikov je bila morda do sedaj pod prevelikim vtisom miselnosti, da se umazanega perila ne pere pred javnostjo. Žal na novo in novo odkriti primeri zlorab v tujini – gre za primere, ki so sicer stari že več desetletij, vendar so bili do sedaj prikriti, denimo v Kanadi – kažejo na to, da tu ne more veljati znano Tartuffovo načelo, da kdor skrivaj greši, sploh ne greši. Greh, ki ostaja skrit, prej ali slej začne puščati posledice v občestvu in ga prizadene. Tudi zato je potrebno dosledno in pravočasno ukrepanje. Kot je videti, se Cerkev na Slovenskem, četudi cerkveni mlini meljejo počasi, sedaj že bolj odločno odziva na morebitne primere zlorab. Kot je znano, se je tudi že zgodilo, da je eden od slovenskih škofov prosil žrtve odpuščanja. Morda bo kdo rekel, da je po toči zvoniti prepozno, vendar pa tudi pater James Manjackal v svojih knjigah navaja primere, ko je imel opravka z ljudmi, ki so bili prizadeti in so zelo težko odpustili, imeli so tudi kolektivno zamero do narodov in držav, zaradi katerih so bili v vojni prizadeti. V takem primeru je pater James sam pokleknil pred žrtvijo in v imenu nekega naroda prosil odpuščanja. Prav to dejanje je nato sprožilo duhovno ozdravljenje žrtve. Zato je takšno dejanje škofa veliko bolj pomembno, kot se zdi na prvi pogled. Tudi če sam ni odgovoren za to, kar se je zgodilo, in tudi ne more popraviti za nazaj, lahko s prošnjo za odpuščanje, potem ko je poslušal žrtve, sproži proces ozdravljenja.
Seveda pa se je treba zavedati tudi druge plati problema – morebitnih krivičnih predsodkov in poskusov diskreditacij, ko se koga lahko neupravičeno umaže z obtožbo, da je storilec spolne zlorabe, četudi v resnici ni. Prav zato je na tem področju potrebna velika čuječnost in previdnost. Ne glede na to pa morajo škofje (in redovni predstojniki) ob sumu zlorabe reagirati tako, da potencialnega grešnika izločijo iz pastorale do konca preiskave, tudi če je povsem nedolžen. To je lahko tudi breme, saj obstaja možnost tudi zloraba spolne zlorabe.
So “velike ribe” res zaščitene?
Med mnogimi primeri, ki izstopajo v javnosti, marsikoga bega primer Franca Klopčiča, ki se znova sooča s sodnimi mlini, čeprav od leta 2013 ne deluje v pastorali. Kot je znano, je bil v procesu enkrat že oproščen, a je bila sodba razveljavljena in se vse začenja znova. Nekaj podobnega se obeta tudi mlademu duhovniku Branku Setnikarju, ki je bil nedavno znova umaknjen iz pastorale (bil je duhovni pomočnik v več župnijah na Notranjskem). Iz ljubljanske nadškofije so na naše vprašanje odgovorili, da do konca postopka ne bo opravljal pastoralnih obveznosti, ni pa suspendiran. Na naše vprašanje, za katere postopke gre, smo dobili zgolj pojasnilo, da gre za predhodne postopke in zato zadeve ne morejo komentirati. Neuradno pa smo dobili namig, da ne gre za noben civilni postopek, pač pa so določeni krogi dosegli revizijo cerkvenopravnega postopka, ki se seli v Rim. Kar lahko pomeni, da bo to trajalo več let.
Za komentar smo povprašali tudi odvetnika Aljošo Dežmana, ki nam je glede Setnikarjevega primera povedal, da mu je ta primer kot pravniku zelo neobičajen, saj naj bi ves obremenilni material temeljil na insinuacijah brez konkretnih instrumentalnih dokazov. »Za obtožnico v kazenskem postopku je potrebno izkazati utemeljen sum, drugače kazenskega postopka ni mogoče pričeti (in uvesti kazenske preiskave). Zoper njega preiskava pred državnim sodiščem tudi ni uvedena in v tem trenutku ne poteka (kolikor je meni znano) prav noben postopek. Zato ni prav nobenih razlogov za omejitev kakršnih koli pravic, poleg tega pa tudi učinkuje domneva nedolžnosti. Če sklenem, iz vsega, kar mi je bilo predstavljeno, ne vidim niti (neutemeljenega), kaj šele utemeljenega suma, da bi lahko bilo strojeno kaznivo dejanje, cerkev pa je proti njemu uvedla neke interne postopke, ki pa ne temeljijo (vsaj po mojem stališču) na ustreznem dokaznem gradivu. To je vse, kar lahko ta trenutek pravzaprav povem, nimam pa vednosti o (zakulisnih dogajanjih) in razlogih, zakaj cerkev vztraja (v tako očitno neutemeljenem primeru) na internih postopkih. To se mi zdi kot pravniku neobičajno,« nam je pojasnil.
Je torej ljubljanski nadškof Stanislav Zore vendarle pokazal skrb za umik morebitnih osumljencev iz pastorale, potem ko je bil deležen ostrih kritik (v bran ga je vzel tudi murskosoboški škof Peter Štumpf) ali pa se je morda ustrašil določenih ljudi? Tega ne vemo. Naši viri iz krogov blizu nadškofije se ob tem čudijo, kako hitro lahko umaknejo nekoga, ki je zgolj potencialni osumljenec brez enega samega odprtega postopka, medtem ko v pastorali še vedno vztraja duhovnik (iz redovnih vrst), ki ima odprte najmanj tri primere zlorab, morda celo več. Imena grešnika nam niso povedali, je pa to velik izziv tako za škofe kot za iniciativo Dovolj.je.
C. R.
