Pred časom sem tudi sam prejel v svoj elektronski poštni predal dokaj simpatično vabilo k udeležbi na programu za usposabljanje voditeljev znotraj Cerkve, imenovan Vodenje 9,7. Ta številka se nanaša na vrstico iz Markovega evangelija »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« (Mr 9,7) in se nanaša na razodetje resnice o Jezusu ob spremenjenju na gori. Program je zamišljen kot model sinodalnega upravljanja v Cerkvi, vsak udeleženec pa po končanem letu usposabljanja prejme tudi potrdilo.
Časi, ko so vodstvene službe v Cerkvi pripadale izključno posvečenim osebam, so že zdavnaj za nami. Od leta 1990, ko smo dobili tudi dejansko versko svobodo in se krščanskim laikom kakor ni bilo več treba bati, da bodo zaradi svojega sodelovanja v Cerkvi potisnjeni na družbeni rob, se je kultura dejavne udeležbe krščanskih laikov, tj. mož in žena, ki niso vključeni v ustanove posvečenega življenja, ves čas dvigovala in s tem ukinjala dotedanjo klerikalizacijo cerkvenih struktur. To seveda ne pomeni, da se v času komunizma znotraj Cerkve ni nič dogajalo. Prav nasprotno. Drugi vatikanski koncil je poskrbel za razrast novih pobud na področju duhovne formacije krščanskih laikov. Duhovnik Vinko Kobal je denimo začel z dejavnostjo, ki je presegla meje vseh župnij, v katerih je deloval. Tovrstna formacija laikov je bila sicer samo odziv na ideološke vsebine v tedanjem šolskem sistemu in ni pomenila pravega usposabljanja krščanskih laikov za vodstvene službe. Prava formacija animatorjev na raznih področjih se je tako začela šele kasneje.
Dandanes pa se postavlja najprej vprašanje: kakšne sodelavce potrebujemo? Odgovor na to daje evangelij: »Žetev je obilna, delavcev pa malo.« (Mt 9, 37) Jezus je svoj krog učencev poslal na misijon dvakrat: najprej samo svoje apostole, nato še 72 svojih učencev, za katere ni znano, ali so bili Jezusovi apostoli vmes ali ne. V vsakem primeru pa to pomeni, da je vsak od apostolov (vsaj) pet novih sodelavcev. Šestkrat dvanajst je 72. Jezus pravi, da moramo sami prositi, da Gospod pošlje delavce na svojo žetev (prim. Mt 9, 38), saj nas je premalo, da bi lahko vse poželi. Ta žetev pa je evangelizacija. Živimo v dobi, ko je sekularizacija zelo močna, vse več pa tudi oddaljenih kristjanov, ki so jih, verjetno premalo trdne v svoji veri, pohujšali žalostni prizori cerkvenih škandalov ali pa so se pustili zapeljati čaru tega sveta.
Toda Cerkev ni isto kot svet. Vsaj ne bi smela biti. V svoji velikoduhovniški molitvi tako rekoč tik pred smrtjo Jezus prosi za svoje učence in pravi: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17,16) Cerkev torej ne more tekmovati s posvetnimi institucijami, ki so v ponudbi zabave in raznih splošnih izobraževalnih programov vedno korak naprej. Vendar pa svet nečesa ne more dati v primerjavi s Cerkvijo: živega Jezusa. Tega lahko da samo Cerkev, prinesejo ga lahko samo tisti, ki so že Jezusovi učenci.
Ali v Cerkvi torej potrebujemo voditelje? Odgovarjam sicer »da«, vendar s pridržkom. Jezus o sebi pravi: »Eden je vaš Vodnik.« (Mt 23, 10) Na prerekanje učencev, kdo je največji, je Jezus naletel večkrat. In učence poduči: »Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik. /…/ Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže.« (Lk 22, 26-27) »Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.« (Lk 9, 48) »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9, 35) Vsako voditeljstvo je torej najprej služenje in izhaja iz ponižne drže, ker je bil Jezus tisti, ki je stregel, dal življenje za nas, učencem pa umil noge kot Učitelj in Gospod. Iz tega izhaja, da bi morala vsaka formacija voditeljev temeljiti predvsem na doslednem duhovnem oblikovanju. Kar pa lahko predstavlja veliko težavo v okolju, kjer prevladuje mentaliteta sveta namesto mentalitete, ki izhaja iz Svetega Duha.
Iz tega izhajajo tudi moji zadržki do prej omenjenega programa usposabljanja, saj je mogoče zaznati skušnjavo t. i. menedžerizma. Cerkev pač ni podjetje, niti politična stranka. Je nekaj veliko več. Voditeljstvo v Cerkvi je vedno samo »delno«, ker zgolj odseva resničnega Voditelja. Voditelj je torej nekdo, ki najprej služi. Prava oblast v polnem pomenu pa pripada samo Bogu.
Z usposabljanjem krščanskih laikov samo po sebi ni nič narobe. Je koristno in dobra naložba za prihodnost. Ni pa to (še) evangelizacija. Navsezadnje potrebujemo krščanske laike, ki bodo odgovorno opravljali svoje služenje Cerkvi, toda mimo klasičnih posvetnih menedžerskih pristopov. Koncept menedžerizma se namreč hitro opre na golo formo, kar lahko pomeni, da začne nezavedno »pospravljati« Boga v arhivske škatle. Problem je namreč v tem, da se v menedžerizmu skriva največja past posvetnosti: opiranje na lastne moči, pri čemer bo Bog le nek »dodatek«. In to je tisto, česar bi se morala Cerkev na Slovenskem bolj zavedati. Vodenje je namreč le princip, ki mora biti podrejen drugemu cilju – to pa je evangelizacija.
Gašper Blažič
