Na današnji dan leta 1960 je v domačem Krašiću umrl kardinal bl. Alojzij (Alojzije) Stepinac, simbol odpora proti nasilju komunistične oblasti.
Alojzij Viktor Stepinac se je rodil leta 1898 kot peti izmed osmih otrok Josipu Stepincu in ženi Barbari v Brezariću, župnija Krašić, na območju med Zagrebom in Karlovcem. Josip je imel še iz prvega zakona štiri otroke z mlado vdovo, ki je umrla ob porodu zadnjega otroka. Oče Josip je bil napreden poljedelec, ki je svoj zaslužek vlagal v obdelovanje zemlje. Bil je član velike družine, ki je do leta 1878 živela kot zadruga v Brezariću. Mladi Alojzij je dokončal štiri razrede v krajevni osnovni šoli, nato je bil leta 1909 poslan v klasično gimnazijo v Zagrebu kot samoplačniški dijak, kjer je sedem let kasneje maturiral.
Že zelo kmalu po maturi je bil vpoklican v avstroogrsko vojsko, v 96. karlovški polk, in odšel na šestmesečni pouk na Reko. Nato pa se je kot vojak bojeval v prvi svetovni vojni na italijanskem bojišču in bil julija 1918 ranjen v nogo ter zajet. Vse do konca leta je bil v italijanskem ujetništvu, v tem času pa je nastala Kraljevina SHS. Že nekaj dni po njenem nastanku se je Alojzij javil kot prostovoljec v solunski fronti. Tja je bil poslan, vendar ni bil udeležen v bojih. Spomladi 1919 se je vrnil domov.
Po vrnitvi ga je oče nagovarjal, naj gre študirat na univerzo. Tako je leta 1919 odpotoval v Zagreb, obiskal nekaj fakultet in se končno odločil najprej za študij agronomije, da bi očetu pomagal na posesti. Študij pa ga ni veselil in se je tako po prvem semestru vrnil domov k očetu, ki ga je postavil za enega od upraviteljev posesti. Vpisal se je v krajevno podružnico Katoliške mladine in se leta 1922 udeležil mednarodnega shoda katoliške mladine v Brnu skupaj s 1500 mladimi Hrvati. V tem času pa je oče že razmišljal o bodoči nevesti za mladega Alojzija, ki se je sprva dopisoval s hčerko svojega učitelja, a iz tega se ni razvilo ničesar. Sam pa tudi ni vedel, kaj bi počel v življenju.
Vendar pa je njegov nekdanji gimnazijski razrednik v njem prepoznal bodočega duhovnika in mu leta 1924 v pismu tudi prikrito namignil. Alojzij je odpotoval na zbor Orlov v Đakovo, poln dvomov, tam se je spoznal z nekaj let mlajšim Franjom Šeperjem, ki je ravno maturiral in se odpravljal v eno od rimskih semenišč. Stepinac mu je namignil, da tudi sam razmišlja o duhovništvu, želel pa si je po zgledu svojega strica Matije, sicer kanonika, študirati v Innsbrucku. V Zagrebu je imel preveč starih prijateljev in bi težko v miru študiral.
Razrednik Josip Lončarić mu je nato predlagal, naj gre študirat na rimsko Gregoriano, Stepinac je predlog sprejel, Lončarić mu je napisal priporočilo. V svojem 26. letu starosti je Alojzij odšel v semenišče v Rim. Študij je trajal sedem let, v duhovnika pa je bil posvečen jeseni leta 1930 v cerkvi sv. Petra Kanizija, na praznik Vseh svetih je novo mašo obhajal v baziliki Marije Snežne (Maria Maggiore). Leto kasneje je končal vse izpite in dobil naziv doktorja ter se vrnil domov.
Čeprav si je želel delati na župniji, ga je nadškof Bauer želel pripeljati v svojo kurijo, kjer je bil nato ceremonier. Vendar Stepinca to ni povsem zadovoljilo, nadškofa je spodbudil, da je ustanovil Karitas s podružnicami v vsaki župniji. Sledilo pa je veliko presenečenje: stari nadškof Bauer ga je hotel imeti za svojega naslednika in že konec leta 1931 je bil Stepinac imenovan za pomožnega škofa po zgolj letu dni duhovništva. Za imenovanje škofov je bilo potrebno tudi mnenje jugoslovanskega kralja, Stepinac pa je bil kot solunski borec primeren, tudi Sveti sedež je nanj gledal s simpatijo zaradi študija na Gregoriani.
Ko je Stepinac izvedel, da bo postal Bauerjev naslednik, je sprva brez besed gledal v nadškofa Bauerja, nakar ga je popadel smeh. Ko pa je Bauer svojo trditev ponovil, je Stepinac padel na kolena, govoreč, kako je mlad in povsem neprimeren. Nuncij Pellegrinetti ga je tolažil: »Bodite mirni! Pomota, da ste mladi, postaja z vsakim dnem manjša.« V škofa je bil posvečen leta 1934.
De facto je novi škof Stepinac že zelo hitro postal zagrebški ordinarij, formalno pa je to postal po Bauerjevi smrti leta 1937. Ker je zloglasni nacizem že trkal na vrata, je začel organizirati pomoč za Jude ter za begunce, ki so bežali pred nacizmom. Kristjane je opominjal, da je pomoč ljudem v stiski, ne glede na njihovo vero in raso, njihova dolžnost. Na pragu druge svetovne vojne je obsodil nacistično ideologijo tretjega rajha, z začetkom vojne v Jugoslaviji je Hrvaška pripadla marionetni tvorbi NDH.
S tem je nastopila tudi velika odgovornost za mladega nadškofa, saj je moral nasprotovati tudi nasilni politiki vladajočih ustašev. Med drugim sta bila v nadškofiji dva duhovnika in pet redovnic judovske narodnosti, ki so morali nositi judovsko zvezdo. Ker je bilo Paveliću neprijetno, da so morali zvezde nositi duhovniki in redovnice, jih je te obveznosti oprostil. A nadškof jih je pozval, naj zvezdo nosijo še naprej, v znak solidarnosti z Judi, kar je bilo za ustaški režim veliko ponižanje. Stepinac je imel sicer pravico prostega gibanja kot “arijski” državljan, to pa je izkoristil za pomoč potrebnim, predvsem Judom, ki so bili strogo nadzorovani in omejeni. Zasebno je organiziral skrivališča za neznano število Judov po hrvaških katoliških povezavah, ki jih je imel po vsej državi, zanje zbiral sredstva, da bi jim pomagal pobegniti na varnejše mesto. Svojim duhovnikom je tudi povedal, da naj sprejmejo kakršne koli prošnje ljudi, ki so se želeli spreobrniti v katoliško cerkev, da bi jim poskušali rešiti življenje – pa naj gre za judovske, srbske, romske ali druge preganjane skupine. Ustašem se je uprl tudi z ultimatom, s katerim je zahteval zaščito Judov v »mešanih« zakonih s kristjani.
Ne glede na stereotip iz komunističnih vrst, da je bil Stepinac sovražnik Judov, je resnica ravno obratna. Pred holokavstom je rešil najmanj pet tisoč Judov iz tedanje Jugoslavije. Nekaj jih je odšlo v Italijo, slednja pa jih je nameravala vrniti nazaj, kar bi pomenilo gotovo smrt. Zato se je Stepinac obrnil na Vatikan, ki je posredoval za Jude, ki so tako lahko ostali v Italiji. Rešil je tudi skupino 58 ostarelih Judov, ki so živeli v domu za ostarele Lavoslav Schwarz v Zagrebu, ki jih je preselil na bližnjo cerkveno posest in jim zagotovil humanitarno pomoč, s katero so lahko preživeli vojno.
Nadškof Stepinac je odklanjal vse totalitarne ideologije: fašizem, nacizem in komunizem. To je pokazal tudi v nagovorih pri maši. Ljudje so njegove pridige širili, pripovedovali, kopirali in razširjali v tisočih izvodov. V njih je govoril predvsem o človeškem dostojanstvu vseh ljudi, tudi Srbov, Judov in Romov, zaradi česar so ga razglasili za »največjega sovražnika« ustaškega režima, ki mu je zagrozil, da ga bodo »ubili na ulici kot psa«. Poskrbel je tudi za 537 slovenskih duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev, ki jih je nemški okupator leta 1941 iz Štajerske in Gorenjske izgnal na področje Neodvisne države Hrvaške. Poleg njih je pomagal tudi številnim laikom iz Slovenije.
Ne glede na njegovo humanitarno delo ga je komunistična stran leta 1943 označila za izdajalca, zaradi česar je bil v smrtni nevarnosti. Vendar je bil pripravljen tudi na smrt. Ko je na oblast prišel Titov režim, je slednji želel vzpostaviti samostojno katoliško Cerkev, ki bi bila neodvisna od Vatikana, Stepinac se je temu uprl. Ker se je zavzel za zaprte duhovnike in proti prepovedim verskih zakonov ter zaplembam premoženja, ga je oblast javno razglašala za ustaškega zagovornika. Obsodila ga je na hišni pripor, septembra 1946 pa je bil aretiran. Na montiranem sodnem procesu je bil obsojen na 16 let zapora s prisilnim delom, kazen so določili že vnaprej.
Ker pa je bila njegova izpustitev pogoj za ameriško pomoč Jugoslaviji, je bil izpuščen, vendar pod pogojem, da zapusti domovino, česar pa ni hotel storiti. Moral je v hišni pripor v domačem kraju, kjer je leta 1960 umrl za posledicami hude bolezni iz časa zapora. Že leta 1952 je bil imenovan za kardinala. Po smrti ga je papež Pij XII. označil za “pastirja, ki je zgled apostolske gorečnosti in krščanske trdnosti.” Tudi papež Janez Pavel II. ga je ob beatifikaciji označil za “izjemno osebnost katoliške cerkve”, ki je tvegala svoje življenje, da bi pomagala drugim. »Dobro je vedel, da se z resnico ne moremo pogajati, ker se o resnici ni mogoče pogajati. Tako se je prej soočil s trpljenjem, kot da bi izdal vest in se ne držal obljube, ki jo je dal Kristusu in Cerkvi.”
Razglašen je bil za blaženega leta 1998, ob stoletnici rojstva, v Mariji Bistrici. Kdaj bo razglašen tudi za (formalnega) svetnika, pa ni znano.
C. R.
