Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,40-45): Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.
Zadnja nedelja pred letošnjim postnim časom se ujema s svetovnim dnevom bolnikov in godom Lurške Matere Božje. In ni naključje, da se je na ta dan kot osredni evangelijski odlomek znašel prav dogodek ozdravljenja gobavca. Za tisti čas je bila gobavost strahotno zlo, umiranje na obroke in popolno izločenost iz družbe. Gobavce se je obravnavalo kot od Boga udarjene, kaznovane grešnike. Zato ne preseneča, da je judovski duhovščini pripadla oblast, da so lahko človeka razglasili za gobavca, torej nečistega.
In ker smo v preteklih odlomkih iz Markovega evangelija slišali, da Jezusu pripada tudi oblast nad hudimi duhovi, ima oblast tudi nad boleznijo. Bolnik Jezusa prosi na kolenih. Ima vero v to, da ga Jezus lahko ozdravi. Če hoče. Zanimiva prošnja. V njej se skriva pripravljenost sprejeti karkoli. Gobavec je v nekakšnem “sendviču”: na eni strani verska kultura, ki mu zapoveduje, da mu je bolezen poslal Bog in jo mora brez pomišljanja sprejeti. Na drugi strani pa je Jezus, o katerem je slišal, da ozdravlja mnoge bolezni. In če je res Mesija, poslan od Boga? Ga bo hotel ozdraviti? Gobavec nima več česa izgubiti. Tako ali tako je bil obsojen na prezgodnjo smrt. Zanj sedaj nastopi trenutek spreobrnjenja. Lahko bi rekli, da s poslednjimi napori, tako rekoč iz petnih žil, potegne ven zadnji kanček svoje vere. Veruje v to, da ga Jezus lahko ozdravi. In zgodi se tako. Jezus ima sočutje in ga ozdravi. Pa čeprav ga nato s strogimi besedami odpravi, naj opravi običajno “proceduro” v skladu s postavo, tako da je moral k duhovniku po “potrdilo”, da je čist. Jezus torej določil postave ne zaničuje.
Zanimivo je, da Jezus tudi ukaže, naj gobavec svojega ozdravljenja ne razglaša naokoli. Ta čudež se namreč zgodi v začetku Jezusovega javnega delovanja, ko Jezus brani hudim duhovom govoriti, ker so ga poznali. Poznali so njegovo resnično identiteto. Jezus se za zdaj še noče razglašati niti za pričakovanega m(M)esija, torej maziljenca, ki so ga Izraelci pričakovali, kaj šele za Božjega Sina. Božje kraljestvo, ki ga oznanja, širi na svoj značilen pedagoški način.
Vendar ga gobavec ne uboga. Čudež je preveč očiten, da bi lahko o tem molčal. Pričevanje o čudežu je sprožilo množičen odziv ljudi. Jezus je zaradi tega imel sitnosti, ni mogel biti v samoti, saj so od vsepovsod pritiskali k njemu. Vendar pa: koliko od teh je bilo resnično pripravljenih na spreobrnjenje? Najbrž ne veliko.
Nekaj pa je jasno: Jezus nas želi ozdraviti. Tako ali drugače. Nikomur ne bo rekel, naj prenaša svojo bolezen naprej, tako kot to velikokrat ukazuje prevladajoča verska kultura, ki k božjemu dodaja svoje človeško izročilo. Lahko da ne bo nekoga ozdravil v trenutku. Toda ozdravil ga bo – najprej v srcu. In se že zdaj zahvaljujmo za ozdravljenje.
C. R.
