Čeprav je papež Janez Pavel II., ki je vesoljno Cerkev vodil med leti 1978 in 2005, že doživel čast oltarja, to ne pomeni, da je varen pred očitki. Zato se med katoličani že širijo mnenja, da so pokojnega papeža morda celo prezgodaj razglasili za svetnika.
Na Poljskem, domovini pokojnega papeža, sta marca letos veliko prahu dvignila veliko prahu knjiga in dokumentarec, ki razkrivata, da naj bi Janez Pavel II. vedel za spolne zlorabe otrok v katoliški cerkvi na Poljskem, preden je postal papež, a jih je prikrival. Takrat je bil namreč nadškof v Krakowu. Tudi njegovemu nasledniku papežu Benediktu XVI. so očitali podobno, ko je bil nadškof v Münchnu. Čeprav so poznavalci zavrnili vse očitke, pa je dvom med mnogimi katoličani vendarle ostal.
Vendar pa so na novo dvignile hrup nedavne izjave brata pred skoraj 40 leti izginule Emanuele Orlandi. Hči uradnika rimske kurije in državljanka Vatikana, ki je bila tedaj stara 15 let, se 22. junija 1983 ni vrnila iz glasbene šole, njenih posmrtnih ostankov pa niso nikoli našli. Vatikansko pravosodje primer sicer preiskuje od januarja.
Brat izginule, Pietro Orlandi, je prejšnji teden po pričanju pred vatikanskim državnim tožilcem izrazil prepričanje, da sta papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI. vedela, kaj se je takrat zgodilo, in da to ve tudi sedanji papež Frančišek. Še posebej pa je odmevala njegova izjava, da je slišal, da je Janez Pavel II. zvečer redno hodil ven z dvema prijatelja, poljskima duhovnikoma, in sicer “zagotovo ne zato, da bi blagoslavljal hiše”. Nekaj dni zatem je sicer javno zatrdil, da Janeza Pavla II. nikoli ni obtožil pedofilije in da so njegove besede zlorabili za odmevne naslove v medijih. Kljub temu pa so se mediji obširno razpisali o aferi.
Je pa Janeza Pavla II. že vzel v bran papež Frančišek. Kot je dejal v nedeljo po opoldanski molitvi pred verniki na Trgu svetega Petra v Vatikanu, je bil Janez Pavel II. v zadnjih dneh tarča žalitev in neutemeljenih očitkov. O podrobnostih Frančišek ni govoril.
Je bil pa zato bolj zgovoren Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo, ki je objavil naslednji komentar: Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi šel nekdo na televizijo in bi na podlagi govoric anonimnega vira in brez najmanjšega dokaza ali pričevanja tudi samo iz tretje roke trdil, da je vaš oče ali dedek ponoči hodil ven in skupaj z nekaterimi »pajdaši« nadlegoval mladoletna dekleta. In predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi bil vaš zdaj že pokojni sorodnik svetovno znan in spoštovan zaradi pomembne vloge, ki jo je opravljal. Ali morda ne bi brali ogorčenih komentarjev in uvodnikov zaradi sramotnega načina, s katerim je bil omadeževan ugled tega velikega človeka, ki so ga imeli mnogi radi?
To se je žal res zgodilo s sv. Janezom Pavlom II., papežem katoliške Cerkve od 16. oktobra 1978 do 2. aprila 2005. Obtožbo je podal Pietro Orlandi, brat Emanuele, dekleta, ki je izginilo v središču Rima nekega junijskega popoldneva leta 1983. Pietro je ob prisotnosti svoje odvetnice Laure Sgrò, ki mu je prikimavala, v oddaji Di martedì, ki jo je na televiziji La7 v času največje gledanosti vodil Giovanni Floris, povedal, da je papež Janez Pavel II. ponoči hodil ven v družbi nekaterih monsignorjev iskat mlada dekleta. Vse skupaj je bilo predstavljeno kot verodostojna indiskretnost, ki jo je spremljalo nekaj namigujočih nasmeškov, kot da bi šlo za javno skrivnost. Dokazi? Nobenih. Indici? Še manj. Pričevanja vsaj iz druge ali tretje roke? Niti trohice. Le anonimne žaljive obtožbe.
Besede, ki jih je Pietro Orlandi pospremil z zvočnim posnetkom samooklicanega člana tolpe Magliana, ki trdi – prav tako brez dokazov, indicev, pričevanj, primerjav ali okoliščin –, da si jih je Janez Pavel II. »dal pripeljati v Vatikan«, pri čemer je mislil na Emanuelo in druga dekleta: da bi končal te »ogabnosti«, naj bi se tedanji državni tajnik obrnil na organizirani kriminal, da bi rešil problem. Norost. In tega ne pravimo zato, ker je Karol Wojtyla svetnik ali ker je bil papež. Četudi ta medijski masaker žalosti in vznemirja ter rani srca milijonov vernikov in nevernikov, je treba obrekovanje obsoditi, saj je sramotno za civilizirano državo, da se tako ravna s katerimkoli človekom, živim ali mrtvim, pa naj bo to duhovnik ali laik, papež, kovinar ali nezaposlen mlad človek. Prav je, da vsakdo odgovarja za morebitna kazniva dejanja, če jih je storil, brez kakršne koli nekaznovanosti ali privilegijev. Nedvomno je potrebno opraviti temeljito preiskavo, da se ugotovi resnica o Emanuelinem izginotju. Vendar pa si nihče ne zasluži, da se ga obrekuje na tak način, brez kakršnihkoli dokazov, na podlagi tega, da neka neznana oseba iz kriminalnega podzemlja reče »govori se«, ali na podlagi nekega nizkotnega anonimnega komentarja, razširjenega med neposrednim televizijskim prenosom.
In kaj reči ob obtožbah, da je sv. Janez Pavel II. “uhajal ven” in si privoščil nočne izlete? Takšnim izjavam lahko nasede samo nekdo, ki ne pozna zgodovine. Spomnimo: 13. maja 1981 je Janez Pavel II. doživel atentat, dejansko je bil zelo blizu smrti. Posledice atentata je čutil vse do smrti, po tem napadu nikoli ni bil več fizično močan. Povrh vsega so v obdobju po atentatu poostrili papeževo varovanje. Da bi Janez Pavel II. samovoljno in brez varnostnega spremstva zapuščal Vatikan in to celo v nočnem času, je torej stvar bolne fantazije.
Drugo vprašanje pa je, koliko se je papež zavedal tveganj, da je pri obtožbah na račun ustanovitelja Kristusovih legionarjev zamižal na eno oko. No, pri kardinalu McCarricku se je pokazalo, da je slednji lagal papežu. Morda je podobno ravnal tudi kardinal Bernard Law, ki je kot nadškof v Bostonu pustil za seboj enega najstrašnejših primerov prikrivanja spolnih zlorab. Predčasno se je upokojil leta 2002, a je bil že dve leti kasneje, še pod Janezom Pavlom II. imenovan za nadduhovnika bazilike sv. Marije Velike, ene od štirih glavnih rimskih bazilik.
Pred leti pa je Janeza Pavla II. posredno obremenil tudi francoski dokumentarni film, ki je razkrival zlorabo redovnic kot spolnih suženj, ob tem je bila omenjena tudi Skupnost sv. Janeza, ki naj bi bila nekakšna svetinja za Janeza Pavla II. Ustanovil jo je sicer dominikanec Marie-Dominique Philippe, ki velja za kontraverzno osebnost.
C. R.
