Naj vas ne zmoti, ker je naslov sumljivo podoben naslovu enega najzgodnejših hitov legendarnega pevca Andreja Šifrerja. Tudi sanje o združeni Evropi so se namreč prebijale skozi glasbo (spomnimo se zmagovalca Eurosonga iz leta 1990 s skladbo “Insieme” oz. “Skupaj” – Toto Cotugno je k sodelovanju povabil slovensko skupino Pepel in kri), leta 1992, kamor je italijanski pevec upiral pogled v prihodnost, pa je čisto zares pomenilo prelomnico. Ne samo zaradi evropskega priznanja Slovenije, pač pa tudi zaradi pogodbe v Maastrichtu, ki je pomenila nov začetek evropskega političnega združevanja.
Slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije se je začelo. Od včeraj tudi uradno. To je sicer drugo slovensko predsedovanje Evropski uniji doslej in tudi tokrat glavno vlogo igra Janez Janša, ki je bil premier že v času prvega predsedovanja. Pustimo ob strani bolečino njemu nasprotnih političnih sil, ki skušajo doseči vse, da bi ga umazale pred svetom, pri čemer je Slovenija zgolj kolateralna škoda. Postavljajo se namreč druga vprašanja.
A preden izpostavimo sedanje težave Evropske unije, naj morda spomnimo na nekatere zgodovinske vzporednice. Ko je Slovenija pred 30 leti razglasila svojo državnost in ločitev od Titove države, je Evropska unija – no, tedaj smo jo imenovali še Evropska skupnost (ES)- temu nasprotovala. Razen morda Nemčije, kjer sta kancler Helmut Kohl (krščanski demokrat) in zunanji minister Hans Dietrich Genscher (liberalec) pokazala veliko razumevanja za slovenske probleme, vendar sta bila v krogu zahodnih državnikov precej osamljena. Večinsko mnenje ES, ki je takrat štela dvanajst članic, da se ne podpira secesionizma ter seperatizma v Jugoslaviji, je podpirala tudi ameriška politika in to je prišel v Beograd tik pred slovensko osamosvojitvijo povedat tudi tedanji prvi mož ameriške zunanje politike James Baker. Nič kaj drugačnega mnenja nista imela niti njegov namestnik Lawrence Eagleburger (prej veleposlanik v Beogradu) in tedanji veleposlanik ZDA v SFRJ Warren Zimmermann, medtem ko se je predsednik George Bush st. ta čas bolj ukvarjal z največjim vojaškim projektom svojega mandata: to je zalivska vojna na Bližnjem vzhodu (po tistem, ko je režim Sadama Huseina v Bagdadu okupiral sosednji Kuvajt) oz. operacija Puščavski vihar. Na drugi strani smo še vedno imeli Sovjetsko zvezo, ki je že razpadala na prafaktorje, saj je Moskva morala priznati izgubo treh baltskih držav ter še Ukrajine in Gruzije. Kdo bi si mislil, da bo v tem času “ruski medved” (tj. Boris Jelcin, tedaj že predsednik Ruske federacije) do slovenskih osamosvojitvenih teženj pokazal celo več razumevanja kot Zahod. Slabi dve leti pred tem sta Bush in sovjetski voditelj Mihail Gorbačov na vrhu na Malti, neposredno po padcu berlinskega zidu, zagotavljala, da nove Jalte ne bo, narodi pa bodo o svoji usodi odločali sami. A kaj, ko je v praksi lahko vse drugače kot v teoriji…
Seveda smo imeli tudi to milost, da je vesoljno Cerkev tedaj vodil sv. Janez Pavel II., doma iz Poljske, ki je resno jemal katoliški družbeni nauk vzel resno tudi v odnosu do narodov. Aktivni se je zavzel za Slovenijo in Hrvaško pred celim svetom, pri tem pa tvegal tudi huda obrekovanja, ki so prihajala zlasti iz Beograda, češ da Vatikan in Kohlova Nemčija ustvarjata “četrti rajh” v Evropi. Vendar papeža tudi takšne podle insinuacije niso mogle zlomiti. Namesto drže surove realpolitike je izbral držo sledenja resnici, tudi če bi moral za to plačati visoko ceno.
Na naši strani je bil tudi avstrijski zunanji minister in tedanji predsednik Avstrijske ljudske stranke Alois Mock, državnik, ki mu ni nikoli uspelo postati avstrijski kancler. A propos: Avstrija takrat še ni bila članica Evropske skupnosti, vendar se je na članstvo pripravljala, njen tedanji kancler Franz Vranitzky, sicer socialdemokrat, se je skušal na zunanjepolitičnem področju oportunistično približati smernicam ES. S tem je seveda močno razjezil tudi svojega slovenskega socialdemokratskega kolega Jožeta Pučnika – obstaja celo zapis o dogodku, kako je Pučnik na enem od obiskov pri svojih socialdemokratskih prijateljih v Avstriji jezno zapustil kosilo, ko so mu sporočili, da ne bodo tvegali s podporo neodvisnosti Slovenije. Kancler Vranitzky pa je bil v času vojne za Slovenijo vsaj toliko moder, da se je zavzel proti novim finančnim darilom za razpadajočo jugoslovansko federacijo, ampak bolj za gospodarske ukrepe proti njej. “Finančna pomoč sedaj ne bi bila na mestu, ker bi pogajanja sicer zastala,” je dejal (vir: Slovenija na barikadah, TV oddaja, ur. Lado Ambrožič, 1991).
Kljub temu, da sta ZDA in ES jugoslovanski armadi celo tiho dovolili, da opravi s Slovenijo in njeno “operetno” osamosvojitvijo (domnevno je jugoslovanski vojaški vrh to razumel tudi kot napoved, da oboroženega odpora Slovenije ne bo in da jo bodo spravili na kolena v dveh urah, kot je sicer napovedal eden od armadnih strategov general Andrija Rašeta), se je po napadu armade zapletlo. Že zaradi slovenskega odpora nasploh. Grozilo je, da bo vojna eskalirala in ogrozila širšo regijo. ES je morala nemudoma ukrepati in je v roku 48 ur kar dvakrat poslala trojko zunanjih ministrov najprej v Beograd in nato v Zagreb. Pogoji, ki jih je postavila trojica zunanjih ministrov (belgijski Jacques Poos, nizozemski Hans van den Broek, italijanski Gianni de Michelis), torej prekinitev ognja, umik vojske v vojašnice ter trimesečna zavrnitev samostojnosti, so se kasneje bolj konkretizirali ob tretjem obisku trojke, tokrat na Brionih. Takrat je bil namesto vodje italijanske diplomacije prisoten že njegov portugalski kolega João de Deus Pinheiro. Vendar pa velja spomniti na tisti drugi nočni obisk, ko je Belgija predsedovanje ES predala Nizozemski in je vodenje pogajanj prevzel Van den Broek, medtem ko je de Michelis slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu prišepnil, naj ne skrbi glede slovenske neodvisnosti, če potrpimo v treh mesecih moratorija na osamosvojitvena dejanja, potem smo prosti. Če takole pogledamo z distance, se zdi, da se je sicer trdoglava evropska diplomacija nekoliko omehčala v pičlih dveh tednih, trinajst let kasneje pa je tudi Slovenija formalna postala članica velike evropske družine, ki nas je v tistih vročih dneh “trdo vzgajala” na “Titovih” Brionih.
Sedaj Slovenija znova prevzema velik del odgovornosti. Če smo malce cinični, bi lahko rekli, da bo to na Evropsko unijo imelo približno toliko vpliva kot enoletno predsedovanje Janeza Drnovška v predsedstvu SFRJ, kjer je imel predsednik predsedstva vendarle toliko moči, da je lahko z vodenjem sej in proceduralnimi zvijačami preprečeval prevelik vpliv “trde linije”. Drnovšek je prav tako s svojo dejavnostjo v zunanji politiki tudi vzbujal optimizem po svetu – in verjetno je bilo tudi to krivo, da je mednarodna politična javnost tako trdoglavo vztrajala pri enotnosti Jugoslavije, saj so imeli veliko zaupanje v tandem Janez Drnovšek-Ante Marković. Vendar pa so spregledali številne druge dejavnike in navsezadnje so morali celo v ameriški administraciji samokritično priznati, da so jih “balkanski boljševiki” spet pripeljali žejne čez vodo. Slovenski vojaški odpor je postal celo študijski predmet na znameniti ameriški vojaški akademiji West Point, Američani pa so se še dolga leta kasneje čudili, kako to, da je tako močna vojska, kot je JLA, “zmrznila” pred slovenskim nasprotnikom. Je bilo res vse skupaj samo simulacija, kopija brez originala? Je res vse temeljilo zgolj na propagandi, v resnici pa vojaškega spopada sploh ni bilo? Takšna vprašanja so si zastavljali mnogi analitiki z druge strani Atlantika.
Slovenija je sedaj pred zelo zahtevno nalogo. Konflikti med evropskim političnim centrom v Bruslju ter nekaterimi državami srednje Evrope trajajo že nekaj časa. Madžarski premier Viktor Orbán se na nove evropske standarde, ki predvidevajo tudi nove in nove pravice za LGBT, ne ozira preveč. Vendar v tem sporu z evropskim centrom k sreči ni osamljen. Prav pa je, da je evropski javnosti pokazal, da je treba na tem področju plavati proti toku. Na drugi strani je evropski parlament prav na dan, ko smo v Sloveniji praznovali 30 let lastne države, izglasoval novo podporo zaščiti “pravice” do pobijanja nerojenih otrok. In tu ne moremo mimo dejstva, da je k temu dejanju pripomogel tudi precejšen del Evropske ljudske stranke. Kar je nova klofuta očetom združene Evrope, ki so bili kristjani. Robert Schuman se ob tem obrača v grobu. In sedaj je glavni problem madžarski premier, ker je lobistom “ideologije prebujenja” podstavil nogo? Smo se res za to borili? Si res želimo takšne skupnosti evropskih držav, kjer bo od mrtvih znova obujen demokratični centralizem?
Resnica je, da niti skrajna levica niti skrajna desnica nikoli nista podpirali Evropske unije. Težava pa je, da njuno nasprotovanje dobiva težo prav zaradi težko razumljivih potez v Bruslju. Evropska unija, ki sicer veliko stavi na ekologijo in preprečevanje podnebnih sprememb, za seboj pušča goro strupenih odpadkov. Tistih, ki zastrupljajo človekovega duha in Evropi jemljejo prihodnost. Ali nas pandemija covid19 resnično ni nič naučila? Če nas ni, potem je na pohodu nova pandemija, ki bo še veliko hujša od vseh dosedanjih.
Na tem mestu bi se morala Evropska unija sedaj ustaviti in premisliti, kam nas vse to pelje. Slovenija tu lahko odigra pozitivno vlogo in ima pred seboj šest mesecev, da izkoristi svojo priložnost. Evropska unija je vendarle več kot milijarde evrov. Zato upamo, da nepovratna sredstva, ki jih je Evropska komisija odobrila Sloveniji, ne bodo neke vrste podkupnina, da bomo ob razraščajočih metastazah kulturnega marksizma molčali in se delali, da je vse v najlepšem redu. Ker ni.
In kar je najpomembneje: tako Slovenija kot Evropa potrebujeta stalno molitveno pobudo za spreobrnjenje in blagoslov. Začnimo z majhnimi koraki. Tudi malo gorčično zrno zraste v veliko drevo…
G. B.
