Pred nekaj tedni – bila je nedelja popoldne konec januarja – sem se udeležil molitvenega srečanja v Radencih. Cerkev je bila nabito polna. Napovedano je bilo slavljenje, maša in po maši skupna molitev, ki jo je vodil eksorcist novomeške škofije p. Peter Vrabec. Slednji je vodil češčenje in skupne eksorcistične molitve z obnovitvijo krstnih obljub, blagoslovil je tudi vodo, sol, olje in kadilo.
Marsikdo se vpraša, zakaj bi ta dogodek privlačil toliko ljudi, če gre za mašo, kot smo jo vajeni vsako nedeljo? Morda je srž problema v tem, da je maša postala nekakšna “navada”, kjer smo le pasivni udeleženci in niti ne dopustimo, da bi Bog deloval v naših življenjih.
Naša težava je tudi v tem, da smo bili – večinoma, ne ravno vsi – krščeni kot dojenčki. Svojo privolitev k življenju po veri so v našem imenu izrekli starši in botri. Sami smo šli tako skozi redno proceduro verske vzgoje (prvo obhajilo, verouk, birma), ne da bi bili povabljeni k osebni zavezi z Bogom. Zato smo naša bogoslužja dojemali kot “dolgočasna” in predvsem brez sadov. Bog je bil nekje daleč stran. Če smo bili ob tem soočeni tudi s toksično cerkveno kulturo, je bila težnja po oddaljitvi še toliko večja. Ni dovolj verovati, da Bog obstaja, potrebno mu je pripadati z vsem srcem, se odločiti zanj, ga postaviti v središče svojega življenja, se pokesati grehov in navad, za katere morda niti nismo vedeli, da so grešne.
Koliko kristjanov danes verjame, da Jezus dandanes ozdravlja bolnike? V Svetem pismu je izpričano, da je Jezus storil mnogo čudežev, največ je bilo ozdravljenje. Šlo je za celovita ozdravljenja, ne samo telesna, ampak duha in duše. Čudežna ozdravljenja se dogajajo tudi dandanes, le da se o tem celo v rednem verskem tisku skoraj ne govori, ker čudeži marsikoga spravljajo v zadrego. Dejansko pa imajo pričevanja najboljši učinek pri evangelizaciji. Poleg tega, da z njimi izražamo hvaležnost Bogu, tudi budijo vero pri ostalih. Naš problem je namreč šibka vera in velikokrat tudi napačno poučevanje, ki ni v skladu z razodeto Božjo besedo.
Naj bo to izziv za sinodo in vse njene sodelavce, zlasti pa naše škofe.
Gašper Blažič, Celje
Opomba: Pismo je bilo prvotno objavljeno v tedniku Družina.
