foto: Pixabay

Ljudje se čutimo vse bolj ogrožene. Pogosto si ustvarjamo »namišljene« napadalce. In zato se odločamo, da se je potrebno »učiti« obrambe. Čas, ki ga živimo, ponuja različne načine obrambe in samoobrambe. Za nekaterimi načini se skrivajo resnične »nevarnosti«.

Poznamo Jezusov nauk tudi glede tega. Če mu ne zaupamo, iščemo lahko take načine »obrambe«, ki jih On nikoli ne priporoča, ne podpira, ne blagoslavlja. In naše življenje poteka iz blagoslova v pogubo. Naslednja pričevanja naj pripomorejo k pravemu spoznanju o izvoru in učinkih borilnih veščin. Pomagajmo drug drugemu k jasnejšemu spoznanju in odnosu do teh veščin.

Zlo se je skrivalo v aikidu

Danes sem star osemindvajset let. Kot učenec tretjega razreda srednje šole sem pred enajstimi leti začel trenirati borilne veščine. Začel sem s karatejem. Najprej pa me je navdušil aikido. Začel sem ga trenirati. Pokazal se je kot »ljubezen mojega življenja«. Hitro sem napredoval. Po dveh letih intenzivnega treninga, sem postal učitelj aikida. To se poredko zgodi, da lahko nekdo tako hitro pride do učitelja, saj je ta disciplina ena od najtežjih. Kmalu so me vključili v t. im. »uchideshi«, ali med najboljše učence mojstra aikida. Treniral sem do šest dni na teden po tri do štiri ure na dan. Ob 5.30 sem imel prvi trening skupaj z mojstrom, ob 18h do 20h sem treniral s svojimi učenci, in do poznih ur sem treniral skupaj z najbolj napredno skupino v moji sekciji.

Za študij sem izbral arheologijo. Izbral pa sem jo zato, ker je študij vseboval malo obveznih ur in se zato neobveznih ni bilo potrebno udeleževati. V sebi pa sem že imel načrt svojega življenja, ki sem ga želel uresničiti v naslednjih letih. »Šolanje« sem razdelil po triadah. Odločil sem se, da bom prva tri leta študiral aikido, nato tri leta nekaj drugega, …

Udeleževal sem se seminarjev, ki so jih vodili japonski mojstri v kar nekaj evropskih državah. Zame so bili ti japonski mojstri največja avtoriteta na področju borilnih veščin. Nekega dne pa je na našo sekcijo prispelo pismo, ki ga je napisal en človek, ki je že pred dvajsetimi leti uvajal to disciplino v Poljsko državo. Avtor tega pisma je zapustil borilne veščine, oz. se je aikidu odrekel, ker je doživel globoko duhovno krizo. Spoznal je, da so borilne veščine v popolnem nasprotju s Kristusovim naukom in Njegovim delovanjem. To pismo je bilo zelo osebno pričevanje in name je napravilo velik vtis. Spraševal sem se, zakaj se je avtor tega pisma odločil, da nam napiše v njem svoje pričevanje. Tedaj se je meni zdelo, da Jezus Kristus, oz. moja vera Vanj, nima nikakršne povezave z vzhodnjaškimi borilnimi veščinami in da jih lahko prakticiram, ne da bi imelo to zame kakršnekoli posledice. Moj kolega, ki je bil že v drugem stadiju uvajanja v aikido, je celo sodeloval na karizmatičnih srečanjih Prenove v Duhu. Toda, tedaj nisem mogel razumeti, zakaj je tako nenadoma prenehal prihajati na treninge. Nekega dne sem ga slučajno srečal na cesti in sem ga vprašal, zakaj je prenehal prihajati na treninge. Odgovoril mi je, da v meditaciji pred treningi in po njih, časti pokojnega mojstra Ueshibe, ki ga je imel na sliki. On je osnoval aikido. In v cerkvi dela to isto pred tabernakljem. Gre za podobno dejanje, toda za povsem drugo osebo, ki jo časti. In na koncu se je moral odločiti, kaj bo izbral. Izbral je Jezusa. Jaz nisem posvečal posebne pozornosti tej njegovi razlagi.

Vendar mi vse skupaj ni dalo miru. V meni so se začeli pojavljati dvomi, če je vse to, kar nam ponujajo borilne veščine, zares pravo in brez slabih posledic. Na sebi sem začel opažati določene patološke spremembe, ki sem jih doživljal na treningih, oz. kot posledico teh treningov. Spoznaval sem, da postajam hiperaktiven, kar prej nisem bil, pa agresiven, preziral sem druge,…. Še posebej so me notranje »izzvali« ljudje, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami. In vse to se mi je dogajalo, čeprav je ta borilna veščina veljala za »mehko« različico borilnih veščin in je zato torej bolj blago delovala… Nekoč sem slučajno bral Sveto Pismo in sem v njem naletel na stavek, ki govori o tem, da ne smemo častiti tujih bogov. Ta verz je zelo močno zarezal v mojo pamet. Vseeno pa sem se teh treningov in meditacij tako srčno udejstvoval, da nisem mogel kar tako prenehati. Saj bi s tem moral »pozabiti« na kar velik del mojega življenja, ki je bil povezan z učenjem in prakticiranjem aikida. Toda dvomi o pravilnosti mojega delovanja so bili vse močnejši in mi niso dajali miru. Najbolj me je vznemirjala cela »liturgija«, ki je povezana z treningi: prikloni, meditacije, oboževanje »mojstrov«, »oboževanje« hladnega orožja (mečev), kajti treniral sem tudi sabljanje – iaido.

Nekega dne pa sem vseeno zbral pogum in Bogu rekel bolj na pol, da naj mi da kakšno znamenje, s katerim bo pokazal, da v tem, kar delam, deluje zlo. On naj me, če hoče, popolnoma prepriča, da nikoli v življenju ne bom dvomil, da je aikido nekaj slabega in da mi nikoli v življenju ne bo žal, ker sem te prakse opustil. Če prejmem tak »dokaz« bom začel svoje življenje od začetka. In črv dvoma me je skoraj privedel do tega, da mi je bilo žal, da sem Boga tako prosil…

Vsak trening se je začel in končeval z meditacijo. V tej meditaciji smo morali priti do popolne kontrole nad »Ki«. »Ki« je neosebna energija z vesolja. Po njihovi miselnosti naj bi ta energija predstavljala začetek in konec vseh pojavov in bitij v vesolju. V vsaki borilni veščini, naj bo katerakoli, je fizični trening samo središče, v katero se ta »moč« ujame že na začetku izvajanja te veščine in kasneje z njo manipulira. Te meditacije sem imel vsak dan. In po dveh letih sem s pomočjo meditacij doživljal stanja, kot da ne obstajam več. Morda se vam to zdi neverjetno. Predvidevam, da tudi jaz ne bi verjel, da je kaj takega mogoče, če bi sam poslušal tako zgodbo, ki je nisem doživel. Dosegel sem različne duhovne »prostore« in v njih srečeval »duhovna bitja«. Vse to bi lahko opisal kot srečanje z nekim skupnim bitjem, ki je bilo navzoče. To je bilo popolnoma drugače, kot po duhovnem transcendentem srečanju.

Ta pojav me je zelo pritegnil. Pojavljal se je med vsako meditacijo. Istočasno, ko sem imel srečanja s različnimi duhovnimi bitji, so se začeli v meni pojavljati tudi paranormalni darovi. Izkusil sem nekaj podobnega telepatiji (prenašanje misli na daljavo). Postal sem zelo občutljiv že na namene, ki so jih ljudje imeli. Ko sem stal pred nekom, sem enostavno »vedel«, kaj bo ta človek naredil. Poleg tega sem začel zaznavati, da se ta energija, o kateri sem pisal, začela pretakati v meni in se v meni kopičiti. Istočasno pa so se v meni začele pojavljati razne bolezni neznanega izvora. In ko sem vadil, je pretok te energije v meni izzval popolno izčrpljenost. In zunanje znamenje tega je bilo: čeprav sem visok dva metra, sem po letu dni teh vaj tehtal samo 60 kilogramov. Mogoče se vam zdi neverjetno, toda v takem fizičnem stanju pa sem lahko razpolagal z ogromno duševne energije (moči). Ljudje so se me bali. Nihče ni mogel vzdržati, biti z mano sam v določenem prostoru. Počutil sem se kot bog. In občutil sem, kako močno oblast imam nad vsakim človekom. A kmalu se je pokazalo, da tega o sebi ne odločam sam…

Nekoč sem bil sam doma. Našel sem star rožni venec. Vzel sem ga v roke, ker je ležal nekje v kotu. In v tem trenutku sem v sebi slišal cel kup kletvic. Kar je prej povzročal učinek meditacije, torej, kar sem prej občutil kot prehod v neko višje stanje duhovnosti, se je sedaj sprožilo brez moje volje. Doživel sem strašen občutek panike in sem stekel iz hiše. Od tega trenutka dalje me je nenehno spremljalo neko zlo. Začel sem občutiti strašen strah, ki ga razumsko nisem mogel razložiti. In ta strah sploh ni hotel izginiti, čeprav ni bilo nikakršnega zunanjega povoda za strah. Kot da je strah postal del moje navade ali značilnost mojega značaja. Istočasno sem doživljal halucinacije sluha. In v sebi sem neprestano slišal preklinjanje, kot da slišim mnoge glasove. Še posebej sem slišal kletve zoper Mater Božjo. In neprestano so me obsedale samomorilne misli. V moji hiši je stalo veliko ogledalo sredi stanovanja. Bal sem se mu približati in se pogledati vanj, kajti menil sem, da se mi bo prikazal kak duh.

Vseeno pa te izkušnje niso spremenile mojega življenja. Aikidu se nisem odpovedal. Še naprej sem bil učitelj aikida. Šele po letu dni se mi je začelo dozdevati, da moja trpljenja izhajajo iz nekakšnih okultističnih praks, ki so »zavita« v borilne veščine. Vse to pa se dogaja tudi zaradi delovanja demonov. Ker nisem bil praktični vernik, sem le počasi prihajal do teh spoznanj.

Naslednje leto je prišel k nam, v skupino, mojster iz Anglije. Odločil sem se, da bom v naslednjih dneh sodeloval z njim in se torej ne bom udeleževal treningov aikida. Moje zasužnjenost je prišla do te stopnje, da sem začel zaznavati spremembe na vidnem področju in začel dobivati halucinacije. In na koncu me je prav to dokončno zlomilo. Ko sem neke sobote zaključil trening aikida, sem se vrnil v stanovanje in odšel v posteljo. Odločil sem se, da je bil to zadnji trening aikida v mojem življenju. Ponoči sem dobil napad malarije, oz. nekaj podobnega. V svojem telesu sem začutil neznosno bolečino in začel sem prositi Jezusa, naj me reši. Šele proti jutru je bolečina nekoliko popustila. Zapomnil sem si, da sem šel nazadnje k spovedi pred štirimi leti, ko je umrl moj stari oče. In spomnil sem se, da sem po tej spovedi v sebi začutil velik mir. Pomislil sem, da me lahko le spoved reši. Zvečer se je darovala sveta maša za študente. Bolj zgodaj sem se odpravil v cerkev, ker sem se zavedal, da pred sveto mašo vedno nek duhovnik »sedi« v spovednici. Vstopil sem v cerkev in zagledal duhovnika, ki me je v gimnaziji učil verouk. Zelo sem ga sovražil. Zelo me je namreč jezilo, ker me je vedno nagovarjal, kadarkoli sva se srečala, da naj se odpovem aikidu in borilnim veščinam. Do njega sem čutil pravi bes. Zdaj pa sem bil vseeno v takem stanju, da mi ni bilo nič mar, kaj mi bo rekel. Spovedal sem se, toda učinek te spovedi ni bil tak, ki sem ga pričakoval. Ko me je spovednik pri spovedi poučeval, sem v sebi močno trpel, kot prejšnjo noč. V mislih sem rotil in prosil, naj že konča…

V takem stanju sem zbežal iz cerkve in stekel k svojemu učitelju. V eni sapi sem dejal, da odstopam od borilnih veščin, ker si ne morem več pomagati. Nisem mu pojasnjeval vzroka, zakaj sem se tako odločil. Ta človek je bil moj dober prijatelj. Njemu se niti sanjalo ni, da bi bilo v zvezi z aikidom kaj slabega. Vendar je spoštoval mojo odločitev. Pa tudi sam je opažal, da že več časa z mano ni vse vredu. Kajti iz treninga sem odhajal popolnoma izčrpan. Stalno me je spremljala misel, naj se vrnem v cerkev. Ponoči sem pokleknil in pomislil: »Vzemi moje življenje, kajti meni ne bo uspelo živeti še naprej. Delaj z mano, kar želiš…« Sedaj pa sem se s to mislijo vrnil domov.

Od tega trenutka sem začel doživljati stanje pravih vic. Komaj sem končal letnik na fakulteti. Izgubil sem vse prijatelje. Ostal sem povezan samo še z eno osebo. Dekle me je zapustilo. Pravzaprav je še najbolje, da me je zapustilo, saj sem ji povzročal same težave. Naj mi Bog odpusti! Pa tudi ona! Kmalu po tistem se je name zgrnilo še eno trpljenje, ki me spremlja še danes. Povezal sem se z neko drugo žensko, ki me ni ljubila in po dveh mesecih sva se razšla.

Začel sem zahajati na molitvena srečanja Prenove v Duhu. Na ta srečanja me je povabila sestra in zgoraj omenjeni duhovnik. Duhovnik – eksorcist – me je nagovoril, naj naredim življenjsko spoved. Po tej, življenjski spovedi, so vsi pojavi in delovanja zla začeli izgubljati na moči.

Udeležil sem se duhovne obnove, kjer so ob sklepu molili, naj se Sveti Duh dotakne vseh prisotnih in naj jih napolnjuje s svojo milostjo. Jaz pa bi najraje zbežal, kajti v času te molitve sem se počutil zelo slabo. Domov sem se vračal popolnoma razočaran. Po takih molitvah mi je bilo zelo slabo in šlo mi je na bruhanje. Zelo sem zameril Bogu, ker mi, po mojem mnenju, ni pomagal.

Naslednji dan naj bi se ponovno srečali na seminarju, ki nas bi uvajal v odpuščanje. Moja hiša je bila le pol ure oddaljena od cerkve, kjer se je odvijal te duhovni seminar. Šel sem peš. Hodil sem skozi gozd. Odločil sem se, da se res sprehodim, saj je bilo sončno in prijetno vreme. Hodil sem počasi in med potjo premišljeval o svojih občutkih razočaranja. In nekje na pol poti sem se zavedel, da pravzaprav naenkrat ničesar več ne slišim. Po dveh letih prvič nisem imel več nikakršnih prisluhov, ne vidnih, ne slušnih halucinacij. Tisto noč sem končno, po dveh letih, normalno spal. Kaj si lahko kdo sploh zamisli, kaj sem takrat doživljal?

Toda, kakšen paradoks. V naslednjih tednih je bilo zame še huje. Preživljal sem najtežje obdobje svojega življenja. Težjega še nikoli nisem doživljal. Vzrok temu je bilo dejstvo, da sem bil čustvena »ruševina«, še več: morda celo duševna ruševina. Spomnim se, da me je tedaj vse ranjevalo: celo nemanjši neuspeh ali obnašanje drugih do mene. Danes to z lahkoto ignoriram.

Mesec dni kasneje sem z vso skupnostjo odpotoval na duhovno obnovo v Chestohowo. To obnovo je vodil oče Jaques Verlinde iz Francije. V nekem trenutku je dejal, da bo angel varuh dal posebno znamenje vsakemu, ki naj v bodoče govori o Jezusu. Po končanem seminarju smo sedli v avtobus, jaz pa sem v sebi slišal priimek svojega profesorja na fakulteti. V sebi sem bil gotov, da me je angel spomnil prav na to osebo. V meni je zavladal ledeni strah. Ta človek je bil zame »institucija« na fakulteti, ne pa oseba. Kdo sem jaz, da bi sploh lahko začel pogovor z njim? Čez dva dni sva se srečala v predavalnici. Jaz sem storil vse, da ga ne bi srečal, toda podoba tega profesorja me je neprestano močno spremljala. Na koncu sem šel v njegov kabinet in ga prosil, če si lahko vzame 10 minut, ker bi se rad pogovoril z njim. Rekel sem mu, da bi mu hotel nekaj povedati. Na začetku sem mu dejal, da občutim strah pred tem pogovorom in da je prav, da on to ve. Vse, kar sem zgoraj napisal sem mu povedal. On pa je le molčal. Kasneje je prišel k meni in me objel. Povedal mi je, da ga je moja izpoved tako ganila, še zlasti, ker se še nikoli v življenju z nikomer ni tako osebno pogovarjal o veri. Doživel sem, da je Bog to hotel in vse vodil.

Zavedam se, da v sebi nosim veliko notranjih ran. Vedno se zavedam teže moje življenjske izkušnje. Včasih se počutim zelo, zelo star in uničen. Nikoli nisem šel po pomoč k psihiatru, čeprav so mi mnogi, celo spovedniki, to svetovali. Kdaj pa kdaj se iz tega rodi tudi preizkušnja, kot bi hotel ta izkustva kar izbrisati, kot da jih ni bilo. Najraje bi kar zanikal tako obstoj Satana, kot tudi Boga. Vendar njun obstoj in delovanje lahko potrdim na podlagi osebne izkušnje, ki je tako resnična, kot obstoj vsakega izmed nas. Vsako sekundo raste gotovost, da je Bog enostavno vedno navzoč in deluje. V meni raste hrepenenje, da bi živel enostavno, kot milijoni ljudi. Toda mislim, da ne bo tako, kajti ta gotovost o obstoju in delovanju Boga se v meni tako krepi. Moja izkušnja pa je po svoje boleča, ker se zavedam svojega stanja. Po drugi strani pa je tako osrečujoča in pomirjajoča.

Nekdo, ki je izkusil obstoj Boga in Njegove ljubezni, enostavno ne more spregledati trpljenja človeka. Ko se spominjamo veličine Jezusove ljubezni, tega ni mogoče odstraniti. Istočasno pa človek izkuša, da je mogoče ljubiti brezmejno, čeprav sam iz svoje lastne moči ne more ljubiti.

Bogdan, v: Ljubite drug drugega!, št. 4/2009.

Ne bodite ravnodušni

Ime mi je Tony Antony. Rojen sem v Veliki Britaniji. Sin Italijana in Kitajke. Moj oče je zbolel, zato ni mogel skrbeti zame. Star štiri leta sem zato moral na Kitajsko. Vzgajala sta me babica in dedek.

Moj dedek je bil veliki mojster Kung fuja. Tradicija Kung fuja se je več kot petsto let prenašala iz roda v rod. In zato se je dedek odločil, da me usposobi za to veščino. Tehnike Kung fuja posnemajo gibanje živali: kač, šimpanzov, tigrov. Mogoče vse to izgleda romantično, toda realnost je veliko težja. Dedek me je vsako jutro prebujal tako, da je name izlil vedro zelo hladne vode. Moral sem delati težaška dela. Pogosto me je pretepal. Vsak dan je bil moj obraz okrvavljen, ker me je pretepal s palico iz bambusa… Do mene se je obnašal slabše kot do živali.

Ko sem bil star dvajset let, so me starši vzeli v Anglijo, kjer sem naprej treniral Kung fu. Švicarska mednarodna organizacija Kung fuja je opazila moj talent in napredovanje in začeli so me sponzorirati. Marljivo sem treniral. Bil sem tudi učitelj. Gradil sem celo svojo tehniko. Sodeloval sem na prvenstvu v Pakistanu, na Kitajskem, na Tajskem in nikoli nisem izgubil. Trikrat sem postal prvak sveta. Ta tekmovanja niso bila kar tako, ampak so se dogajali »polni kontakti« s pravimi udarci, ki lahko povzročijo tudi smrt…

Za »delo« sem prejemal različne ponudbe. Nekaj časa sem deloval v podjetju, ki je šolalo varnostnike. Ponujali so mi popolno šolanje. Od tečaja vožnje, do tečajev streljanja. Moja naloga je bila, da jih naučim bojevanja »mož na moža«. In to nalogo sem izvršil z odliko. Zelo so me spoštovali in predlagali, da postanem varnostnik za pomembne ljudi. Tako sem delal za človeka, ki je bil lastnik Empire State Buildinga v New Yorku. Potem sem delal za ambasadorja Savdske Arabije v Londonu, v Rimu in na Cipru. Nihče me ni mogel premagati. Zaupal sem sam vase. Bil sem poln samozavesti. Imel sem denar in ljubljeno zaročenko, ki naj bi jo po treh dneh poznanstva poročil.

Ime ji je bilo Aya. Bila je Švedinja, študirala je pravo in bila je ena najlepših deklet, ki sem jih kdajkoli videl v življenju. Noro sem jo ljubil. Zame je bila vse. Nekega dne, ko sem bil v Rimu, pa so mi sporočili, da je umrla. Prijatelj je dvignil telefon in mi to sporočil. Svojim lastnim ušesom nisem mogel verjet. V meni je vse »kipelo«. Prevzel me je strašen bes zato sem močno udaril svojega prijatelja in stekel na ulico. V tem trenutku je bil moj duh v takem stanju, da bi bil sposoben uničiti svet, če bi imel pri sebi nek »gumb«, s katerim bi lahko to storil. Hodil sem po mestu in izražal bes na vse in vsakogar, ki mi je prišel pred oči. In tako sem srečal človeka, ob katerem sem popolnoma pobesnel. Strašno sem ga pretepel. Ko sedaj pomislim nanj, sem besen sam nase in sram me je. Ta človek tega res ni zaslužil. Zaradi mojega besa in veščin pa tudi ni imel nikakršne možnosti, da bi se branil. Zaradi Ayine smrti se je moj svet porušil. Vso svojo agresijo sem sproščal tako, da sem izzival pretepe. Ker sem bil varnostnik, sem smel nositi tudi orožje in sem ga lahko uporabil, če bi me kdo napadel.

Začel sem izkoriščati tudi to pravico in tistega, ki me je napadal, streljal v prsni koš, namesto, da bi ga prej opozoril s strelom v zrak. Ne vem vam povedati, koliko ljudem sem na ta način škodil. Moj delodajalec me je tudi pooblastil, da sem skrbel za njegove dolgove. Gotovo vam ni potrebno posebej pojasnjevati, na kakšen način sem se loteval njegovih dolžnikov… Pred agresijo me ni mogel nihče ustaviti.

V tem času je še bolj zbolel moj oče. Potreboval je denar za operacijo. Zato sem začel ropati, krasti. Ko sem delal na Cipru, so me ujeli v kraji in me zaprli za tri leta.

V turškem delu Cipra je deloval zelo strog zapor. To »dnevno moro« bi najraje kar pozabil, saj so nas vsak dan pretepali, povprečno enkrat na mesec pa so nekoga tudi ubili, vsega razrezali, ali pa tudi posiljevali. Do tedaj so se močno poslabšali tudi vsi moji odnosi do družine in prijateljev. Nihče ni prišel na obisk in nihče mi ni napisal niti pisma. Nekega dne pa mi je vseeno pisal popolnoma neznan človek.

Zame je bil to neverjeten občutek. Prejel sem pismo v tem »gnoju« v tem odvratnem zaporu, od vseh pozabljen, nihče me ni potreboval… Saj nisem mogel verjeti, da bi nekje obstajal nekdo, ki bi ga zanimala moja usoda. Svoja občutja bi lahko primerjal z nepričakovanim darilom, ki sem ga prejel za Božič, ko se tega otrok izjemno veseli in nestrpno pričakuje, kaj je v paketu. Ko pa sem bral to pismo, se je v meni javljal vse večji bes. Človeku, ki mi je poslal pismo, je bilo ime Mihael Wright. Hotel se je srečati z mano zaradi Jezusove ljubezni. Kolikšna norost!!! Sigurno je to neki verski fanatik. Kaj me briga njegova religija. Jaz sam se nisem v ničemer zanimal za svojo lastno religijo – budizem. In sedaj piše nekdo, ki bi mi rad »pridigal« o Jezusovi Ljubezni. In kako naj bi me sedaj zanimal neki Jezus?

Razjezil sem se, raztrgal to pismo in ga vrgel v koš za smeti. In slišal sem, da lahko v času obiska dobim steklenico koka-kole. Pomislil sem: »Kaj pa me moti, če se srečam s tem »tipom«? Če se on tako potrudi in prihaja v to »smrdečo jamo«, zakaj ne bi jaz tega izkoristil?« Lahko si mislite, da sem imel »polno grlo« te smrdljive vode, ki smo jo dobivali za pitje. Vsekakor pa sem bil tudi tako zelo besen, da bi Mihaela udaril, če bi mi začel pridigati. Na srečo ni začel pridigati in ga zato, na srečo, nisem udaril. Tu v zaporu ni nikogar zanimalo, kdo si ti in kaj te boli. Vsi so te vprašali samo, zakaj si zaprt, koliko si jih pobil in na kakšen način? Mihael pa mi ni nikoli postavljal takšnih vprašanj. Ni ga zanimala moja preteklost. Vprašal me je samo, kako se jaz danes počutim. Govoril mi je samo o nekih vsakdanjih stvareh, ki pa me niso zanimale in ga skoraj nisem poslušal. Po nekaj srečanjih pa sem opazil, da že kar težko pričakujem, kdaj bom spet zagledal njegov »neumni« nasmeh. On je bil edina oseba, ki se je sploh potrudil, da pride k meni. Edini, ki me je sploh želel videti. In edini, ki je to počel kar tri leta in sicer vsaj enkrat na teden. Tako sva se spoprijateljila.

Čez pol leta, 3. maja 1990, so nekateri zaporniki napadli enega mojih zaporniških tovarišev, s katerim sem bil močno povezan. Porezali so ga z žiletami. Verjetno že poznate mojo reakcijo? V meni je nastal silen bes. Hotel sem nekoga pretepsti, pa sem bil popolnoma nemočen. Na obisk je prihajal Mihael in jaz sem bil prepričan, da ga bom danes napadel. Samo Bogu se lahko zahvalim, da se to ni zgodilo, kajti prav ta dan je Mihael »podelil« z mano to, kar je spremenilo moje življenje. Rekel mi je, da je v svojem življenju srečal Jezusa, ki je popolnoma spremenil njegovo življenje in ta Jezus tudi mene lahko osvobodi. Iz Svetega pisma mi je prebral tri odlomke. Eden je bil naslednji: »Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.« (Jn 8,34-36). Morda vam te besede ne pomenijo veliko. A zame? Zame je bila ta vesela vest v tem zaporu resnično vest o pravi svobodi. To me je dobesedno šokiralo. Vrnil sem se v celico in o tem nisem prenehal misliti. Gledal sem v okno celice in rešetke na oknih so me spominjale na križ. Nisem vedel, kaj naj si mislim. Kako naj verujem v Jezusa, ki ga nikoli nisem videl. Kaj to pomeni, da mi on govori po Mihaelu in po Svetem pismu?

Naenkrat sem dobil razsvetljenje. Spomnil sem se svoje zaročenke Aye. Z njo sem bil nekoč zares srečen. Ona me je neizmerno ljubila, čeprav me nikoli v življenju ni videla. Bila je namreč slepa. Naenkrat sem dobil razsvetljenje, da nam je oseba, ki jo ne vidimo in je ne bomo nikoli videli, lahko zelo zelo blizu in je lahko zelo ljubljena.

Padel sem na kolena in sem molil. Gotovo doživljate, da molite, pa imate občutek, da vas Bog ne sliši? To se dogaja tudi zaradi tega, ker v času molitve ne govorite z Bogom, temveč s samim seboj. Spomnite se, da sem bil budist, da nisem veroval v nikakršnega boga in nikoli nisem molil. To noč pa sem se prvič obrnil k Bogu v Imenu Jezusa Kristusa in sem verjel, da me sliši. Jokal sem kot otrok. Rotil sem Ga, naj mi odpusti vse zlo, ki sem ga povzročil mnogim v življenju!!! Molil sem za vse tiste, ki sem jih ubil, ranil ali jim kakorkoli škodoval. Ko sem pomislil na to, da je bil Jezus »kaznovan« za vsak naš greh, tudi najmanjši in da nam edino On lahko odpusti najhujše prestopke in grehe, je v meni raslo upanje, da Zanj nisem »smet«. In Jezus je vstopil v srce take »smeti« kot sem jaz in ga je spremenil. Ni potrebno, da smo v zaporu, pa smo zasužnjeni. Mnogi med nami imajo svoje »zapore« in zasužnjevanja v lastnem srcu. Nekatere delo usužnjuje, drugi so sužnji denarja, tretji alkohola, droge, seksa ali še kaj drugega. Z vsem tem poizkušamo zapolniti praznino v svojem srcu. To praznino pa lahko zapolni samo Bog, ki nam prinaša pravo srečo. Mihael mi je govoril, da se lahko rešim iz zapora in potem bom imel možnosti, da veliko zaslužim. Sam pa menim, da mi denar ne bo pomagal k sreči, saj je samo sredstvo, s katerim tudi lahko osrečujemo sebe druge. Pravo svobodo in bogastvo nam daje Jezus, če ga pokličemo v svoje življenje, da nas On vodi. Druge možnosti za srečo ni.

In sedaj vam pričujem z vso odgovornostjo, da me je to noč, ko sem jo doživel v resničnem zaporu na Cipru, Jezus popolnoma spremenil. Spremenil je moje srce. To se je dogajalo pred osemnajstimi leti. In sedaj vsak dan pričujem vsakomur, ki ga srečam. Mihael mi je predlagal, naj storim dva koraka, da bi me lahko Jezus odrešil.

Prvi korak je, da preneham grešiti. Moram priznati za greh vse tisto, kar Bog vidi kot greh in pokazati voljo, da se hočem spremeniti. Najpomembnejša je volja. Dogaja se, da v tem boju zoper greh ne uspemo, da smo preslabotni. Toda naša volja je najpomembnejša. Če pa to storimo, nas bo Jezus nosil na rokah ne glede na naše slabosti.

Drugi korak pa je, da svoje življenje izročim Jezusu. Izročiti se pomeni: priznavati, da je Jezus Bog, Vladar vesolja, prav tako pa tudi Gospodar in Vladar mojega življenja. To pomeni, da se obrnem Nanj v vsaki situaciji svojega življenja; pa da ga postopoma spoznavam; da živim Njegove zapovedi v vsakdanjem življenju; in da se vsak dan odločam Zanj. Vprašajmo se, ali je kdo primernejši za to, da prevzame oblast nad tvojim življenjem razen Jezusa samega, ki te je oblikoval v materinem telesu, ki je okoli tebe ustvaril prečudovit svet in ki je umrl zate na križu iz čiste ljubezni do tebe?

Ne bodi tako nespameten in ne zavračaj Jezusa!!! Izkoristi to priložnost! Naredi ta dva koraka, ki sta odločilnega pomena za tvoje življenje!

Pred osemnajstimi leti sem prenehal s tako grešnim življenjem in svoje življenje izročil Jezusu in On me je rešil ter spreminjal. Prej sem veljal za prvega med desetimi ubijalci, teroristi, ki se je kdajkoli spreobrnil v zaporu na Cipru. Sedaj sem poročen. Imam dva sina: štiriletnega in osemletnega. Popolnoma sem prenehal vaditi borilne veščine – Kung fu. Ne morem si zamisliti, da bi Jezus, ki je blag in iz srca ponižen, sploh lahko dopuščal, kaj šele hvalil in priporočal borilne veščine. Zato naj vam ne bo vseeno. Čas je kratek. Izkoristite ga za večjo svobodo. Nihče ne ve, kdaj bo treba polagati račun o svojem življenju. Morda že nocoj…

Pričevanje Toniya v Poznanu na Poljskem, 7. in 8. Junij 2008.

Prevedel: Niko Rupnik