Splošno znano je, da v Sloveniji katoliški duhovniki, vsaj tisti v rednem dušnem pastirstvu (župniki, kaplani), nimajo plače, tako kot po nekaterih drugih državah. Njihov glavni vir dohodka za vzdrževanje so darovi za maše, ki seveda niso samo ob nedeljah in praznikih, pač pa vsak dan. To seveda ne pomeni, da ima vsaka župnijska cerkev mašo vsak dan, saj mnogi župniki upravljajo več župnij skupaj.
Oznanila mnogih župnij razkrivajo, da Slovenci darujemo za maše, vendar ne povsod enako. Medtem ko nekatere župnije dobivajo ogromno darov za maše, pa imajo druge težave. Večinoma pa gre za mašne namene za posamezne pokojne, včasih pa tudi za rodbino. Znani karizmatik in duhovnik pater James Manjackal tovrstno darovanje maš priporoča, saj mnogim pokojnim, če so njihove duše v vicah, pomaga na poti v nebeško kraljestvo.
V zadnji Družini pa na zadnji strani ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore odgovarja na vprašanje glede maš za ozdravljenje in tudi za družinsko deblo. Ob tem se sklicuje na odgovor nadškofa dr. Marjana Turnška (sicer profesorja dogmatične teologije), ki povzema mnenje Kongregacije za nauk vere oz. njenega Navodila o molitvi za ozdravljenje. »V tem smislu je molitev za ozdravitev družinskega debla tuja katoliški teologiji in nesprejemljiva za katoliško bogoslužje,« je zapisal nadškof Zore.
Precej nenavadno stališče, vsaj glede na to, kar se je zgodilo jeseni 2017 v župnijski cerkvi v Mirni Peči. Oktobra tistega leta je namreč tam potekalo vsakoletno vseslovensko srečanje Katoliške karizmatične prenove, kot gost je nastopil pater dr. Smiljan Kožul, hrvaški frančiškan. Tistega leta je Katoliška karizmatična prenova praznovala 50 let svojega obstoja, saj je nastala zelo kmalu po končanem drugem vatikanskem koncilu. Pater Smiljan Kožul, ki ima za seboj dolgoletne izkušnje iz Rima kot sodelavec cerkvenega sodišča, eksorcist in profesor, je na tem srečanju povedal nekaj o tem, kako je nastal poseben obrednik maš za ozdravljenje, ki so enkrat mesečno v Zagrebu v cerkvi Svetega Križa (Siget). Gre sicer za mašni obred z dopolnitvami zaradi lažjega sodelovanja prisotnih, te dopolnitve so bile sprejete v skladu z mnenjem pristojne kongregacije Svetega sedeža. Nenavadno, da bi Sveti sedež dovolil nekaj, kar je tuje katoliški teologiji in torej nesprejemljivo – ali pa gre spet za kakšno modernistično zaroto? Namreč, v Sloveniji je nekaj duhovnikov, ki na posebnih priložnostnih mašah mašujejo po tem dopolnjenem obredu.
Vendar se je treba z nadškofom Zoretom povsem strinjati, da je krivda za greh vedno osebna, ne prenaša se iz roda v rod. Posledice zla pa kljub temu lahko doživljajo tudi potomci. »Molitev, tudi molitev za osvoboditev, lahko človeku pomaga, da vzorca prednikov ne bo sprejel za svojega; v moči Božjega usmiljenja bo zaživel odrešenje,« je zapisal gospod nadškof. Ta stavek je zelo pomemben za razumevanje molitev za ozdravljenje in za družinsko deblo. Z mašami in molitvami lahko pomagamo prednikom, ki so v vicah in potrebujejo naše molitve. Še bolj pa pomagamo sebi, ko se s tem odpiramo Božji milosti in nas Bog očiščuje slabih posledic v moči Jezusove žrtve na križu, saj je Jezus nase vzel vso zlo sveta od začetka do konca.
Seveda pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da ima greh občestveno razsežnost, pa naj bo še tako skrit. Prikriti veliki grehi bodo vedno slabo vplivali na občestvo, posebej tam, kjer ima denimo predstojnik na vesti neizpovedan skrit greh. V starozaveznih svetopisemskih knjigah so posledice pomanjkanja blagoslova velikokrat čutili tisti, ki so bili Bogu zvesti, in to zaradi svojih rojakov, ki so se obračali k malikom. Tu torej ne gre za problematike osebne krivde in odgovornosti, pač pa za posledice. Dokaz za to, da moramo biti pozorni na občestveno razsežnost greha, so tudi Marijina sporočila iz Fatime, kjer je Marija trem pastirčkom naročala molitve in dejanja zadoščevanja. Kar je pravzaprav v skladu s tem, kar je že zapisal sv. Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1, 24) Ne moremo torej nositi odgovornosti za krivdo drugega, v kolikor nismo pri tej krivdi soudeleženi (denimo da ga nismo posvarili, če smo vedeli). Lahko pa z dejanji pokore pomagamo občestvu, da se osvobaja posledic zla, ki ga prinaša greh. Zato smo povabljeni, da molimo za svoje prednike in molimo tudi za vse sedaj živeče, zlasti za naša občestva (družina, župnija, delovno okolje, kraj, država…), da bi bile posledice vnebovpijočih grehov (splav!) čim manjše.
G. B.
