Kdo je Pedro Opeka? »Rodil se je slovenskim staršem v predmestju argentinske prestolnice Buenos Aires. Njegov oče je bil iz Topola v bližini Begunj pri Cerknici, njegova mati pa iz Male Slevice pri Velikih Laščah. Oče se je po koncu vojne 1945 rešil iz Brnice pri Hrastniku, kjer so partizani brez sojenja pobili več tisoč ujetnikov. Pred komunistično oblastjo v Sloveniji in Jugoslaviji je v Avstrijo zbežala tudi mama in tam spoznala bodočega moža Lojzeta. Leta 1947 sta se s skupino več tisoč slovenskih političnih beguncev preselila v Argentino, kjer se jima je kot drugi od osmih otrok rodil sin Peter.« (vir: Wikipedia)
V njihovi družini sta starša z otroki govorila slovensko. Slovenija je ostala za vedno njihova. Čeprav so odšli zelo daleč stran. Otroci so med seboj govorili špansko. Že takrat so ti otroci že bili veliki. Svojo veličino in bratsko ter sestrsko ljubezen so spremenili v ljubezen do sočloveka, sobrata ne glede geografske razsežnosti. To vseobčo, vesoljno ljubezen in pomoči do najbolj ubogih, ljudi z dna, živi in udejanja Peter Pedro Opeka, Slovenec rojen v Argentini, človek vseh meridianov, brat vseh bratov in sester tega sveta. To je on. V svoji neskončni veličini, pa vendarle skromen.
Celjani od blizu s Petrom Opeko
Dobrodošlica je bila primerna samo njemu. S pesmijo Slovenec sem. To in še mnogo več simbolizira ta človek, brat in sobrat vseh bratov in sester tega sveta. Cerkev pri Svetemu Jožefu, hram in svetišče ter središče dobrih ljudi vernikov in lazaristov, reda kateremu pripada sam Peter Opeka. Občutki da je med svoje ljudi med Slovence ga naredijo srečnega, hvaležnega in malega v tej veliki božji družini, kjer bi morali ljudje delati na sreči in izpolnjenosti njih samih v tem početju osrečevanja malih, vsakdanih ljudeh, v želji za življenjem, veseljem in možnosti preživetja. ON sam to počne vsak dan, zadnjih skoraj petdeset let. Med Malgaši, med ljudmi s smetišč na obrobju velikega mesta Antananarivo, na Madagaskarju. Na Madagaskar je odšel pri svojih 27 letih kmalu po posvečenju za duhovnika. In je tam tudi ostal. Zelo kmalu se je srečal z revščino, brezupom in nezainteresiranosti tamkajšnjih oblasti za položaj, stanje ljudi s socialnega roba. Sočasno ni mogel kot tujec sugerirati kako naj tamkajšnja oblast dela( bolj ne dela) s svojimi ljudmi. Ob prisegi da bo za tri leta kot duhovnik delal z otroki, je začel obiskovati kraje kjer bi lahko bil koristen za ta tako mlada človeška bitja pa že porinjena na obrobje družbe v brezup, s »pomočjo« njihovih dezorientiranih staršev. Njegova notranjost, globoko sočutna in obenem žalostna se je dokončno spremenila in odredila njegovo poslanstvo, ki traja do danes, je čas in priložnost ko je enkrat v želji da obišče in pomaga nekemu bolniku, ko je zagledal mnoštvo otrok..100..morda 200, ki so se dobesedno tepli kdo bo prej prišel do kosa koristnega odpadka, v obliki kartona, lepljenke iz katerih so bila, v glavnem, narejena njihova zasilna bivališča. Tu se začne zgodba Petra Pedra Opeke, na osrečevanju in dvigu človeškega dostojanstva na raven vredno človeka.
Kako?
Tako, da je želel pomagati. Četudi so ga sprva čudno gledali, tudi z nejevero, češ, kaj boš ti beli človek, kako boš ti nam pomagal? Pridobil si je zaupanja njihovih staršev, staršev otrok smetišč, tako da je šel noter v njihova bivališča iz kartona, višine 140 cm in so se pogovarjali o tem kako bi on lahko pomagal, da ti njihovi otroci en dan odidejo drugam, se izšolajo, postanejo koristni sebi, svojim staršem, da postanejo in ostanejo ponosni in pokončni z zavedanjem, da se da dvigniti iz bede, revščine in brezupa ter da početje Petra Pedra Opeke je poslanstvo s ciljem da naredi človeka človeškega ter življenje človeka vrednega. Njegova misija, poslanstvo, traja in bo trajalo. Kljub temu pa država Madagaskar še naprej spada med najbolj skorumpirane, življenje ljudi , ki živi jo na pragu revščine ali pod njenim pragom je med najvišjimi na svetu. Skoraj 80 odstotkov prebivalstva od skoraj 30 milijonske države ne dosega standarda ljudi ki bi imeli, pogojno povedano, raven življenja ko se ne bi dnevno soočali z pomanjkanjem in bojem za fizično preživetje.
Temelj miselnosti, ki jo ustvarja, skupaj z ljudmi iz Humanitarnega združenja Akamasoa, je ta pripravi ljudi, seveda ob njegovi stalni prisotnosti med njimi, je da da si pomagajo sami. Ne priti, podeliti in oditi, ampak biti z njimi in jih učiti, spodbuditi in upanja v boljši in lepši in nasmejani jutri pridobiti ter ohraniti. Vodilna misel njegovega dela in poslanstva je, da se ustvarjajo okoliščine za pomoč, delo ustvarjanje lastne prihodnosti in življenja tam kjer so in ne daleč vstran.
Prenaša hvaležnost ljudi iz Madagaskarja, ki so se dvignili iz smetišč in zrasli v ponosne Malgaše, ki danes delajo in ponosno prispevajo k blaginji za svoje najbližje. Hvaležen za odzivnost Slovencev in Slovenk, za razliko od ostale Evrope, ki potrebuje tri leta za korak v pravo smer. Slovenija pomaga tem ljudem več kot dve deceniji. Iz te pomoči se je izšolalo več kot dvajset tisoč mladih.
Le z dobrimi gestami in vztrajnim delom kova ljudi kot je Peter Pedro Opeka, ostaja in se ohranja upanje za ljudi s socialnega roba in pod mejo osnovne dignitete da se en dan dvignejo nad tem.
Prav zato lahko rečemo da srečanje z njim, Petrom Opeko, doživetje za vse življenje.
Dejansko je kot da je živi svetnik med nami. Velik Človek. Nalezljiva energija, neverjetna požrtvovalnost in pripadnost, globok občutek Božje prisotnosti. Te milosti sem bil deležen tudi jaz. Nepopisno. Doživljenjsko. In še čez.
Vančo K. Tegov
