Zunanji oltar v Medžugorju je bil izgrajen leta 1989. Pobudo zanj je dal župnik p. Leonard Oreč, načrt je izdelal Franc Kvaternik. (foto: posnetek zaslona)

Medžugorje letos obeležuje 40 let Marijinih prikazovanj, v teh dneh pa tam poteka vsakoletni festival mladih – Mladifest. Novinar Demokracije ter urednik portalov blagovest.si in molitev.si Gašper Blažič se ob tem spominja svojega prvega romanja v Medžugorje.  

Kot pravi, je za Medžugorje slišal že v 80-ih letih, takrat se mu je to zdelo zelo daleč. Leta 1998 pa je kot dijak sodeloval na delovnem taboru v Sarajevu, ob povratku preko Dalmacije so se za nekaj ur ustavili v Medžugorju. »Vendar nisem vedel, kaj bi tam sploh počel, ker nam na avtobusu nihče ni tega razlagal. Bilo je vroče, spomnim se ‘štantov’ z nabožnimi predmeti in cenike v kakih petih valutah (marka, šiling, lira, kune, pa tedanji bosanski dinar), ker takrat evro še ni obstajal. Šel sem čakat na odhod avtobusa v hladen prostor – to je bil poštni urad,« se tega dne spominja novinar. Kot pravi, kar nekoliko obžaluje svojo pasivnost, saj je bil pater Slavko Barbarić, ki je zaznamoval Medžugorje, takrat še živ. »Morda sem ga celo srečal, pa tega nisem vedel.« 

Preteklo pa je šest let do tistega pravega romanja. »Leta 2003 sem prvič slišal za Mladifest, leto kasneje sem se tudi sam odpravil tja. Prijavil sem se pri gospe Maji Zalar, ki je sedaj že pokojna. Iz Ljubljane so šli trije avtobusi, iz drugih delov Slovenije pa še nekaj avtobusov. Spominjam se prijaznih ljudi vseh generacij na avtobusu, gospe Maje, šoferja, pa dolge poti skozi Liko in Dalmacijo. Naš vmesni postanek je bil Vepric, hrvaški Lurd. Tam smo imeli slovensko mašo pozno popoldne, pa tudi kopanje, saj je morje zelo blizu svetišča. V Medžugorje smo prišli 31. julija pozno zvečer,« se spominja. Predvsem si je zapomnil dva nastopa – ognjevitega govora patra Joza Zovka, župnika v času začetka Marijinih prikazovanj, ter sedaj že pokojnega zagrebškega teologa dr. Tomislava Ivančića. “Zapomnil pa sem si samo en njegov stavek, ki ga je ves čas ponavljal: ‘Lepo je, ker obstajaš.’ Niti vročina, niti kakšna popoldanska nevihta, pa kobilice, ki jih je bilo tisto leto res veliko, nas ni oviralo. Vsak dan smo bili ob zunanjem oltarju dopoldne, popoldne in zvečer. Noro milostno. Zadnji dan smo se še sredi noči povzpeli na Križevac, kjer je bila ob sončnem vzhodu maša. Na vrhu hriba, ob križu,” se spominja slovenski novinar, ki je nato začel redno romati v Medžugorje, kjer je doživel tudi konkretno fizično ozdravljenje. »Imel sem zastarano poškodbo kolenskih vezi, kar se mi je obnovilo, ko smo šli na Križevac. Tam sta zame molila zakonca z našega avtobusa za ozdravljenje. Prej sem imel hude bolečine, potem pa sem brez težav prišel v dolino.« 

Leta 2015 je prvič samostojno vodil skupino romarjev v Medžugorje. Žal pa je pandemija covid19 to ustavila in v Medžugorju že dolgo ni bil. »V teh dneh pa spremljam festival mladih preko videoprenosa na internetu. Prav škoda se mi zdi, da ne morem biti tam. Predvsem po glasbeni plati me festival navdušuje. Morda bo kdo rekel, češ saj je vsako leto isto, vendar ni bistvo v tem. Glasbena plat festivala ima svojo rdečo nit. Skladbe, ki jih tam slišim, so postale nekakšen zaščitni znak festivala. Nekatere so tipično medžugorske, druge so prišle sem iz splošnega nabora slavilne glasbe, so tudi številni taizejski napevi, pa himne svetovnih srečanj mladih. Sem pa pri sebi nekaj opazil. Doma imam namreč dva USB ključa z veliko kapaciteto. Na enem imam zbrano ogromno posvetne glasbe, pop rock, vse živo, skratka. Na drugem pa je glasba iz Medžugorja, posnetki s preteklih festivalov. In ko primerjam obe, doživljam to, kar je doživljal sv. Ignacij Lojolski pred pol tisočletja. Ob skladbah, ki slavijo Boga, čutim radost in mir še dolgo po tistem, ko jih neham poslušati. Pri posvetni glasbi se to ne dogaja,« pravi urednik portalov Blagovest.si in Molitev.si, ki je ob tem spomnil na zanimivo anekdoto z Mladifesta leta 2017, ko je bil nazadnje v živo tam. “Ko je imel svoj nastop slovenski duhovnik Ciril Čuš, je bilo ravno dopoldne. Jaz sem bil nekje pod drevesi zadaj, takole čez palec bi rekel, da je bilo kakih pet tisoč ljudi okoli zunanjega oltarja. V tistem času sem kihnil, pa se je gospod Ciril kar z odra oglasil z ‘Na zdravje’. Sem bil kar malo šokiran, priznam. Pri vsem tem hrupu je slišal ravno mene.”

C. R.