Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,2-10): Tisti čas je vzel Jezus Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal posebej na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil: njegova oblačila so se zasvetila silno bela, tako ne zna beliti noben belivec na zemlji. Prikazala sta se jim Elija in Mojzes in sta govorila z Jezusom. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, ker so bili zelo zbegani.
Naredil se je oblak, ki jih je obdal, in prišel je glas iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Takoj so se ozrli, pa niso pri sebi videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal, naj nikomur ne pravijo, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To naročilo so zase ohranili ter so se vpraševali med seboj, kaj bi to bilo: vstati od mrtvih.
Odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori navadno beremo in poslušamo v postnem času. Gre vendarle za dogodek, ki usmerja h križu. Morda je samo naključje, da je prav včerajšnja Božja beseda spregovorila o tem, kako je Jezus spraševal svoje učence, kdo je On v resnici. In ga je pred učenci potrdil sam ribič Simon, ki ja nato dobil novo ime – Peter, Kefa, Skala. Ki pa ni bil trden kot skala, saj je v navalu čustev, ko je slišal za Jezusovo napoved trpljenja in smrti, hotel to preprečiti in doživel hladen tuš, saj ga je Jezus imenoval celo za satana. In že zelo kmalu po tistem se zgodi skrivnostna, nočna pot na goro Tabor (slovensko ime, mar ne?), le malo proč od Genezareškega jezera. Jezus se je sicer pogosto zadrževal na gorah, ko je hotel biti sam z Očetom, a tokrat je vzel s seboj samo majhen del dvanajsterih apostolov: poleg Petra sta bila to še Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Ta trojica je Jezusa spremljala tudi na Jairov dom, ko je umrla predstojnikova hči, ter na vrt Getsemani.
Dogodek Jezusovega spremenjenja je nenavaden, a očitno zelo pomemben, saj ga izpričujejo vsi trije sinoptični evangelisti. Vsebuje več elementov. Prvi je ta, da opisuje, da so bila Jezusova oblačila bela kot sneg. To je bila podoba poveličanega Jezusa. Če se Jezus na videz ni ločeval od ostalih ljudi (»…Podobo hlapca je vzel nase…« prim. Flp 2,7), je tokrat drugače: ta belina, ki jo opisujejo evangelisti, je izraz nečesa nadzemeljskega, nebeškega. Normalno je, da ob takšni belini pomislimo na čistost – v nebeškem kraljestvu ni prostora za greh in tja moramo priti s svatovskim oblačilom (prim. Mt 22,12 ). A ne gre samo zato – »Bog je luč in v njem ni nobene teme,« je zapisal apostol Janez (1Jn 1,5), ena od prič Jezusovega spremenjenja na gori. »In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) Blaženi Alojzij Grozde ni zaman primerjal Jezusa s soncem, naravnim izvirom svetlobe – zanj je Jezus »sonce mojega življenja«. In tudi monštranca, kjer se nahaja Jezusovo telo, ima navadno obliko sonca.
Drugi element je Jezusov pogovor z Mojzesom in Elijo. Gre za dva predstavnika Stare zaveze: Mojzes predstavlja postavo, Elija pa preroštvo. Jezus povzema in presega obe vlogi: je dopolnitev in izpolnitev postave ter več kot prerok. Evangelist ne poroča, o čem se je Jezus pogovarja z njima, a nekje drugje lahko preberemo, da sta z Jezusom govorila o trpljenju, ki ga je čakalo. To, kar so videli trije učenci in je bilo res nekaj izrednega, je bila predpodoba prihodnje slave, nebeško kraljestvo takšno, kakršno je. A za to, da bi bili vsi lahko deležni tega, je moral Jezus skozi trpljenje in smrt. Zagotovo je takšno videnje moralo trojico apostolov pretresti do dna – bili so priča nečemu, kar je bilo hkrati zastrašujoče in privlačno, zato so bili zelo zbegani. A iz Petrovih besed o šotorih lahko razberemo, da si je Peter želel ostati za vedno v tem, kar je videl. Je pa zbeganost verjetno tudi posledica tedanjega prepričanja, da nihče ne more gledati Božjega obličja in ostati živ.
Tretji element pa je sama potrditev Očeta, da je Jezus njegov ljubljeni Sin. In naročilo, naj ga poslušajo, saj je Jezus tista resnična Beseda. Peter ga je že pred tem v moči Svetega Duha razglasil za »Sina živega Boga«. Ponavlja se torej dogodek ob krstu v Jordanu, ko se Jezus na zunaj izenači s tistimi, ki potrebujejo krst v spreobrnjenje grehov, a prav takrat ga glas iz nebes potrdi kot ljubljenega Sina. In še na cvetno nedeljo, na dan slovesnega prihoda v Jeruzalem, kar je tik pred začetkom trpljenja, se Oče iz nebes oglasi, ko Jezus izreče prošnjo, naj poveliča svoje ime. Jezus torej ni zgolj neki potujoči učitelj, niti zgolj prerok, ampak veliko več. In to videnje je moralo ostati skrivnost vse do Jezusovega vstajenja od mrtvih. Tako kot napovedi trpljenja učenci tudi niso razumeli, kaj pomeni vstati od mrtvih. Nič nenavadnega torej, da se je mnogim šele po vstajenju odprl um, ko jim je Jezus razlagal, da je bilo že v Stari zavezi vse napovedano, in so začeli umevati Pisma (prim. Lk 24,45). Navsezadnje je podoben poduk dal tudi dvema učencema na poti v Emavs.
Kaj ta praznik lahko pomeni nam? Morda to, da smo zaradi Jezusa, njegovega trpljenja na križu ter smrti in nazadnje slavnega slavljenja, posinovljeni otroci Boga in kljub grešnosti deležni nebeškega kraljestva, kot ga je trojica apostolov videla na gori Tabor. Zaradi Jezusove žrtve smo vsi deležni tega božjega sinovstva. A milost predpostavlja naravo: Jezusovo spremenjenje na gori nas spominja na nujnost naše preobrazbe, na to, kar je Jezus govoril Nikodemu v tretjem poglavju Janezovega evangelija: znova se moramo roditi. Morda lahko to storimo že tako, da danes to prošnjo v tišini svojega srca izročamo Gospodu, ga prosimo, naj nas prenovi, naj nam po Svetem Duhu omogoči milost novega rojstva.
G. B.
