Že skoraj dve leti se spopadamo z novim koronavirusom in njegovimi mutacijami. Nekateri okuženi skoraj ne občutijo bolezni, drugi jo prebolijo hitro kot navadno virozo, spet tretji zbolijo hudo in celo umrejo.
Pred približno letom smo dobili cepivo, kar več vrst tega. Hkrati s tem smo izvedeli tudi, da je večina vrst cepiva narejena s pomočjo tkiva splavljenih otrok, kar je v bistvu zločin, sodelovanje pri umoru. Večinoma na spletu je bilo objavljenih kar nekaj člankov, da se zaradi tega kristjani ne bi smeli dati cepiti. Učitelji Cerkve so seveda temeljito proučili vse te stvari in odločili, da je manjše zlo za kristjana, da se da cepiti, saj ni kriv za to, kako so pridobili cepivo, kot pa da tvega bolezen, ki je lahko smrtna.
Dolgo sem bila odločena, da se ne dam cepiti. Delam večinoma od doma, kadar pa kam grem, sem previdna in upoštevam, kar naročajo strokovnjaki. Ko pa so proticepilci postajali vse bolj agresivni, žaljivi, ko so celo začeli delati škodo, me je pa preblisnilo: to ne more biti od Boga. Veliko besed in dejanj, za katere sem prepričana, da niso od Boga, slišim tudi od kristjanov, ki nasprotujejo cepljenju: opravljanje, mogoče celo obrekovanje duhovnikov, ki se dajo cepiti, slabo govorjenje o papežu in cerkvenem učiteljstvu … Začutila sem negotovost in nemir. Svojega spovednika nisem spraševala, ker sem vedela, kaj mi bo rekel, se je že dal cepiti. Pisala sem duhovniku, ki je tudi eksorcist, in njegov odgovor, pravzaprav pričevanje, me je prepričal, da je prav, da se dam cepiti. Odločila sem se v molitvi, se umirila in dobila kar močno gotovost, da je to v skladu z Božjo voljo. Cepljena sem bila s Pfizerjevim cepivom. Obakrat, ko sem prišla iz ordinacije, sem občutila globok mir; po prvem odmerku pravzaprav ni bilo reakcije, po drugem pa, vendar kratkotrajna; reakcije na duhovnem področju ni bilo. Ko sem se peljala na cepljenje, sem molila rožni venec, tudi ko sem se vračala domov, sem ga molila.
Ko pa opazujem vsa ta nasprotovanja cepljenju tudi med kristjani, tudi med člani KKP, in premišljujem, kako lahko hudobnemu duhu uspeva takšno ločevanje, mi je pa prišel na misel dogodek, ki se mi je zgodil pred kakimi desetimi leti. Horoskopov ne berem niti jim ne posvečam pozornosti, zgodilo pa se je, da sem kot lektorica poltednika nadomeščala kolegico, ki je lektorirala tudi horoskope. Čisto nehote sem postala pozorna na napoved v svojem znamenju. Ker se je uresničila, sem se začela spraševati: Kaj pa če …? In v določenem trenutku, ki ga imam še vedno pred očmi in sem o njem takrat napisala tudi pričevanje za Prenovo, sem v sebi zelo jasno začutila: »To ti je nastavil.«
Torej, hudobni duh mi je nastavil napoved v horoskopu, da bi me zmedel in bi začela prebirati horoskope in jim verjeti. Ni mu uspelo. Prav tako je zdaj nastavil cepiva in način njihovega pridobivanja, da bi zmedel kristjane in preprečil, da bi od njih kljub vsemu imeli dobro. Ja, res je splav zločin, je zločin to, kako delajo s telesi teh pobitih otrok, ampak Bog je Bog in lahko tudi dopusti, da se to spremeni v dobro za veliko ljudi. Za odločanje o tem je postavil cerkveno učiteljstvo in papeža. Kdo smo mi, da se bomo temu upirali? Poleg tega veljajo tudi vsi argumenti, ki sem jih kar nekaj slišala, kot na primer ta, da vernim ne bo škodovalo, tudi če kaj strupenega zaužijejo.
Res je kar nekaj ljudi umrlo kmalu po cepljenju in sta zelo verjetno smrt in cepljenje med seboj povezani. Ampak gospodar življenja je Bog, on odloča, kdaj in zaradi česa bo kdo umrl, ni nam dolžan dajati odgovora – ga bomo pa izvedeli »jutri, na dan večnosti«, kot je imela navado reči sv. Terezija Deteta Jezusa.
Marjeta Žebovec
