Lahko bi rekli, da je vsako leto ista pesem. Medtem ko na Hrvaškem (plus BiH) štejejo novomašnike po več deset in bi bilo primerjalno pri nas v tem primeru nekje med 25 in 30 novomašniki, jih pri nas večinoma naštevamo na prste ene roke. In potem spet jadikovanje, vzdihovanje in tista že znana, skoraj zlajnana ugotovitev: “Premalo se moli za nove duhovne poklice.”
A najprej poglejmo, zakaj ima denimo naša južna soseda takšno žetev (omenja se 61 novomašnikov). Kot je znano, je žetev odvisna od setve. No, nekaj k temu pripomorejo tudi zunanje okoliščine. Hrvaška je – poleg Poljske – ena redkih evropskih držav, ki je sekularizacija (še) ni prehudo prizadela. In bi lahko rekli, da je tam še kar nekaj pojavov množičnega krščanstva. Tudi mentaliteta je precej drugačna kot v Sloveniji. Kar po drugi strani še ne pomeni krščanskega življenja na res visoki ravni. Obisk nedeljske (pa tudi delavniške) maše je lahko stvar potrebe in privilegija, lahko pa tudi stvar navade. Samo po sebi ne dokazuje ničesar. Stanje ni nikjer idilično. Tudi na Hrvaškem ne. Ne glede na to, koliko moški molijo kleče rožni venec po trgih, kar je sicer hvale vredno. Za takšno dejanje je pač potreben pogum.
Dejstvo pa je, da so sekularizacijski tokovi, ki so manj vezani na komunistično preteklost kot pa na mentaliteto zahodnjaškega potrošništva, Slovenijo precej bolj prizadeli. Svoje so dodali tudi škandali, v katere je bila vpletena Cerkev na Slovenskem, pa naj bodo to finance mariborske (nad)škofije ali pa spolne zlorabe. Vsekakor je to v veliki pripomoglo k temu, da mnogi v tem, kar oznanja (katoliška) Cerkev, ne prepoznajo več avtentičnosti oznanjanja evangelija. Kar pomeni, da se zunanje vezi med človekom ter (institucionalno) Cerkvijo toliko zrahljajo, da začne iskati rešitev v duhovnih vsebinah izven krščanstva. Kar je konec koncev tudi posledica pomanjkanja zavzetosti za pravo evangelizacijo, o čemer veliko piše James Mallon v knjigi »Božja prenova«. Čeprav lahko rečemo, da se vse več župnij tega zaveda in tudi uvaja programe evangelizacije (npr. Alfa), je odnos povprečnega duhovnika do evangelizacije še vedno zelo mlačen, ker prevladuje miselnost, da je glavnina širjenja evangelija v prenašanju le-tega po družinskem deblu navzdol. Torej, da so prvi posredovalci evangelija otrokom pač njihovi starši in da je najbolj pomembno, da ima župnija organiziran verouk in oratorij, medtem ko programi za odrasle niti niso potrebni. In seveda, da dober zgled lahko nadomesti vsako aktivno evangelizacijo. Pa jo res?
Veliko lažje je sicer evangelizirati v družbenem oz. kulturnem okolju, ki je kolikor toliko zaznamovano s krščanstvom. Ali pa po drugi strani tudi težje, ker imate opraviti z nekom, ki je tako ali tako že kristjan in »ve vse«. Največja skušnjava t. i. množičnega krščanstva, kakršnega smo doživljali denimo ob papeževih obiskih v letih 1996 in 1999, je v tem, da so bile naše duhovne vezi z Bogom v resnici zelo površinske. In je bilo jasno, da bodo te vezi hitro potrgane. Jezus je v prilikah večkrat razlagal, kaj pomeni graditi hišo na trdnih temeljih. V okviru množičnega krščanstva bo nekdo, ki je Jezusa sprejel globlje in zavestno, hitro označen za fanatika, logična posledica je spontano izobčenje iz tega okolja. Papež sv. Janez Pavel II. nas je leta 1996 ob prvem obisku v Sloveniji dejansko posvaril, le da se tega niti nismo zavedali – dejal je namreč, da se mora vsaka generacija kristjanov ponovno odločati za Boga, za odnos z Njim. Takrat papeža nismo razumeli, kaj je želel povedati. Zdaj ga morda lažje razumemo, ko s časovne distance skoraj treh desetletij primerjamo slovensko krščanstvo takrat in danes. Večinoma (ne pa tudi vsi) smo bili krščeni kot majhni otroci, ko se niti še nismo dobro zavedali, namesto nas so vero izpovedali starši – in žalostno je, da krščevanje dandanes v veliki večini poteka po maši, kot da je to nek privaten dogodek in ne veselje za vso krajevno Cerkev. In morda drži, da smo o zakramentu svetega krsta dejansko izjemno slabo poučeni. Torej, ne zadostuje, da starši in botri v našem imenu izpovejo vero. No, podeljevanje zakramenta birme pa je tudi posebna zgodba …
Prerok Ozej ni zaman zapisal: »Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja.« (Oz 4,6) Tudi Izaija pravi podobno: »Zato pojde moje ljudstvo v izgnanstvo, ker nima spoznanja.« (Iz 5,13) O mnogih stvareh glede evangelija, glede Svetega Duha nismo poučeni. In tudi pričevanj nimamo. Pa vendar oboje krvavo potrebujemo. Pouk in pričevanja namreč.
In če zaključimo: bolj ko bomo kazali potrebo po duhovnikih, več nam jih bo Bog dal. Če potreb po njih ne bo, tudi duhovnikov ne bo.
G. B.
