Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,1-10): Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«
Velika sobota je za Jezusa morda to, kar je bila za Jude vsaka sobota: dan počitka. Tista sobota je bila tudi judovska velika noč. Mi morda ta dan doživljamo v pripravah na največji krščanski praznik, tudi z blagoslovi jedil. Na veliko soboto tečejo še zadnje ure postnega časa. Ko zvečer vstopamo v nočne ure, se bodo znova oglasili zvonovi, skozi Božjo besedo stare zaveze pa vstopamo v korenine našega odrešenja.
Evangelijski odlomek o Jezusovem vstajenju pa nam govori o tem, kako so se žene, med njimi Marija Magdalena, dogovarjale, da bi morale zaradi pokopa v naglici še enkrat maziliti Jezusovo telo z dišavami, kar so lahko storile šele na jutro po prazniku. Navsezgodaj so prišle do groba in tam doživele pravi šok, saj je nastal potres, prikazal se je angel, ki je odvalil kamen in sedel nanj. Njegovo oblačilo je spominjalo na Jezusa, ko se je spremenil na gori Tabor. Stražarji pred grobom so bili spričo takega dogodka “kakor mrtvi” – ko doživiš takšno srečanje z Bogom, je strah prevelik, da bi človek lahko ravnodušno vzdržal takšen dogodek.
Dogodek nas spomni na božič, ko so angeli pastirjem prav tako rekli “Ne bojte se.” Tudi takrat so oznanili veselo novico. Sedaj angeli oznanjajo veselo novico ženam, ki so prišle h grobu. Celo vabijo jih, naj se same prepričajo, da je res vstal in da ga ni več v grobu. Pomenljivo je, kako naročajo ženam, naj sporočijo apostolom, kaj se je zgodilo. Odšle so s “strahom in velikim veseljem” – če je stražarje prevzel zgolj strah, je bilo tu prisotno tudi veselje, saj je šlo za nekaj nepričakovanega. In že na poti k učencem so srečale Jezusa, ki se je po vstajenju prikazoval. Mariji Magdaleni še posebej, pa tudi Petru, ostalim ženam, nato zvečer vsem apostolom, pa še dvema učencema na poti v Emavs.
Pomenljivo je, kako Jezus ponovi to, kar je že povedal prej: da pojde pred apostoli v Galilejo, sedaj pa, naj gredo oni tja, ker ga bodo tam srečali. Galileja je prostor prve poklicanosti, je nekakšen “arhé”, kjer se je začela pot Cerkve. Vrniti se morajo k izvirom, še enkrat vse dogodke premisliti v luči velike noči. Prej so imeli morda zaprta srca in zaprte oči, niso doumeli Jezusovih besed.
Zato tudi mi “pojdimo v Galilejo”, pojdimo k našim začetkom.
C. R.