foto: Wikipedia

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,8-15): Tisti čas so žene hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.«

Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recite: ›Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‹ Če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pregovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35): Glej, dva izmed Jezusovih učencev sta šla prav tisti prvi dan v tednu v trg Emavs, ki je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Govorila sta med seboj o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala.

Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« Rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.«

On jima je rekel: »O nespametna in po srcu počasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih.

Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. Silila sta ga, govoreč: »Ostani z nama, proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa jima je zginil izpred oči.

In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi, in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta Jezusa spoznala po lomljenju kruha.

Razlog, da smo tokrat delili kar dva evangelijska odlomka, je morda banalen. Tisti prvi bi se moral po vseh pravilih brati na velikonočni ponedeljek. Pa se pogosto ne. Ker ga nadomeščajo s tistim iz četrtka v velikonočni osmini, ker govori o poti dveh učencev v Emavs. Ker je v navadi, da gremo na velikonočni ponedeljek »malo ven«, torej na kakšen obisk, morda celo romanje.

Prvi odlomek govori o tem, kako so žene, ki so naletele na odprt grob, Jezusa pa niso našle, pohitele k učencem, da jim sporočijo to novico. Pa so srečale kar samega Jezusa, ki jim pove nekaj nenavadnega: iti morajo v Galilejo. Galileja je severni del Svete dežele, tudi Jezusova ožja domovina. Čeprav je bil Jezus v skladu z mesijanskimi prerokbami rojen v Betlehemu, je zelo majhen del svojega otroštva preživel tam. Družina je morala najprej v beg v Egipt, ob povratku pa so se naselili v Nazaretu, v Jožefovem domovanju. Tam je Jezus nato preživel večji del svojega življenja. Tam je tudi začel z oznanjevanjem, a domači Nazaret ga je zavrgel. Kmalu za Nazaretom še Kafernaum in ostali kraji ob Genezareškem jezeru. Kasneje je oznanjal tudi drugod: v samem Jeruzalemu, njegovi okolici in južneje (Jeriha), pa tudi v Pereji. Njegov končni cilj je bil Jeruzalem, kjer je bil umorjen in je tudi od mrtvih vstal. Zakaj torej Galileja? Morda zato, da bi spomnil vse svoje učence, da bi znova premislili začetek skupne poti. Galileja predstavlja korenine, morda prav zato, ker so jo pismouki zaničevali,  češ od tam ne pride noben prerok, tam so tako ali tako sami sanjači. In Jezus je kar nekajkrat napovedal svoje trpljenje in smrt, pa tudi, da bo po treh dneh vstal. Ker jih je ta beseda prestrašila, so učenci preslišali tudi to o vstajenju. In sedaj bi se morali vsega spomniti in dojeti, da se je vse, kar je Jezus napovedal, tudi uresničilo. Galileja pa pomeni tudi vrnitev v vsakdanjost življenja. Živeti svetost vsakdanjosti je naša skupna naloga. Saj tudi evangelist in apostol Janez navaja odlomek, da so se apostoli spet oprijeli ribolova, kar so počeli pred tem, ko jih je Jezus poklical. In srečali samega Jezusa, ki je Petru trikrat postavil vprašanje, ali ga ima rad. Torej nas velikonočni dogodek tako globoko preoblikuje, da se zmoremo vrniti v svojo »Galilejo«, kjer lahko pričujemo o Jezusu.

A tu je še romanje v Emavs. Dva učenca, očitno oče in sin, se po velikonočnem prazniku vračata iz Jeruzalema v domači Emavs. Razočarana in žalostna nad tem, kar se je zgodilo z Jezusom. A sta ga srečala tudi onadva, le da ga nista prepoznala, dokler jima ni na domu razlomil kruh in jima ga dal. In izginil. Pred tem pa jima je najprej razlagal Staro zavezo, iz česar sta začudeno spoznala, da je bilo pravzaprav vse napovedano. Besede obupa – »Mi pa smo upali, da bo on rešil Izrael« – se sedaj umaknejo novemu oznanilu. In njuno srce je bilo goreče, ko sta poslušala pisma. Dogodek ju je tako pretresel, da sta se sredi noči (?) vrnila v Jeruzalem. In to v okoliščinah, ko so se učenci še skrivali, saj je grožnja, da bodo polovili tudi njih, ves čas visela v zraku.

Velikonočna skrivnost torej ni samo v tem, da enkrat na leto praznujemo s potico in šunko. Velika noč mora odsevati v našem vsakdanjem življenju. Ko poslušamo Božjo besedo (in jo beremo), naj srce v nas gori. Kajti Jezus je slavno vstali in je vedno z nami. Ne bo nas, sirot, zapustil. Le odpreti moramo svoje srce, da lahko začutimo njegovo prisotnost.

C. R.