Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,1-9): Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
Čeprav je noč čas za počitek, so se veliki zgodovinski dogodki dogajali ponoči. Že božič nas spomni na to, “velika noč” pa še bolj namiguje prav na to. Marija Magdalena se že navsezgodaj odpravi k grobu, še preden je sonce začelo vzhajati, pa Jezusa ni bilo več tam. Našla je kamen odvaljen. To je morala povedati Petru in Janezu. A ne o tem, da je vstal – tega še ni doumela. Tudi onadva nista, čeprav sta se prepričala.
Zanimivo je, kako apostol in evangelist Janez pripoveduje o sebi v tretji osebi, brez navedbe imena, kako je prehitel Petra. Janez predstavlja ljubezen, ki prehiteva službo, a na koncu službi (Petru) daje prednost. In ko je vstopil, je videl – in veroval. Čeprav še nista doumela pisma, torej tega, kar je Jezus oznanil drugima učencema tisti dan na poti v Emavs.
Zakaj je Jezus “moral” vstati od mrtvih? Kot je znano, je svoje apostole večkrat šokiral z napovedjo, da bo trpel in umrl, a vedno so preslišali tisti del napovedi, da bo tretji dan vstal. Ko so se vračali iz gore, kjer se je zgodilo Jezusovo vstajanje, je Jezus celo rekel, naj o tem dogodku ne govorijo, dokler ne vstane od mrtvih. Tudi takrat ga niso razumeli. Vstajenje od mrtvih je bilo po svoje še bolj nerazumljivo v tistem času kot dejstvo, da bo moral Jezus trpeti in umreti zaradi sovražnih spletk.
Kaj je pravzaprav veroval Janez, ko je videl notranjost groba? Tega ne pove. Je morda veroval, da je vstajenje od mrtvih resnično? Morda. Zdelo se je, da mora sprejeti novo veliko skrivnost – da Bogu ni nič nemogoče. Morda je do vstopa v notranjost v groba imel na voljo le Magdalenino razlago, da so “Gospoda vzeli iz groba”, a ko je vstopil in videl to, kar je videl Peter, sprejel vero v to, da je Gospod res vstal. Zadnji stavek nas zato spravi v dvom, zakaj bi Janez veroval, če še ni doumel prerokb stare zaveze, da mora Jezus vstati od mrtvih. Če bi doumela, se verjetno ne bi čudila temu, kar sta našla. In tudi Peter je navsezadnje še ves pod vtisom dogodkov velikega petka, ko je Jezusa s trikratno zatajitvijo dejansko izdal – a se pokesal. Janez pa je bil edini apostol, ki je stal pod križem, in je od tistega trenutka v varstvo prejel Jezusovo Mater. Lahko si torej samo predstavljamo, kako močno je novica o praznem grobu vplivala nanju. Vse skupaj se je zdelo še bolj grozljivo kot veliki petek. Vso to govorjenje žena, ki so našle prazen grob, pričevanja o Jezusovem prikazovanju … Da, tu je bilo treba potegniti črto in se odločiti: ali je to samo laž ali pa je res kaj na tem.
In tudi sami smo pred to odločitvijo. Ali poročilo o vstajenju zavržemo kot mit in folkloro ali pa ga vgradimo v svojo osebno zgodovino – da bomo tudi sami vstali.
C. R.
