Iz svetega evangelija po Janezu (19,31-37): Ker je bil tisti dan dan pripravljanja na praznik in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu – kajti tisto soboto je bil velik praznik – so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: ›Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila.‹ In spet drugo Pismo pravi: ›Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.‹
Ste se že kdaj spraševali o tem, kakšno podobo Boga imate v sebi? Namreč, nekdaj so nas učili v šestih resnicah, da je Bog tudi pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Tisto prvo o dobrem plačevanju smo kar izpustili, zato pa si je marsikdo v glavi nekako zabetoniral podobo policaja, ki komaj čaka, da zagrešiš kakšen prekršek, da te potem z užitkom “našeška”. In tudi dejansko je tako, da po logiki postave in sodbe šteje prav vsaka najmanjša kršitev zapovedi. In če smo si zaradi ene take majhne kršitve zaslužili pekel, ali nismo potem že po naravi že obsojeni na pogubljenje? Naša narava je namreč grešna in ranjena.
Praznik Presvetega Jezusovega Srca se je v zgodovini Cerkve pojavil kot protireakcija na janzenistično strogost. Dogmatični janzenizem sicer nikoli ni postal integralni del cerkvenega učenja, vendar je v obliki moralnega rigorizma postal neprijeten del prakse. Toda Bog je že skozi Božjo besedo – in to že v Stari zavezi – razodel, da ima “srce”, da je na prvem mestu Božja ljubezen. Bog ni tisti, ki bi se sadistično znašal nad grešnik človekom. Sicer bi apostol Janez v svojih pismih, ko je zapisal, da je Bog ljubezen, zapisal laž. Resnica je sicer, da se je skozi dva tisoč let trajajočo zgodovino Cerkve nabralo precej tega, kar ni bilo v duhu te ljubezni. Obsodba takšnega ravnanja pa dejansko samo potrjuje, da je bila Božja volja drugačna in da evangelij ni nekaj, kar bi bilo človeštvu v obsodbo. Prav nasprotno. Jezus je denimo Nikodemu v nočnem pogovoru razložil, kdaj se človek obsodi: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.2 (Jn 3, 16-21)
Tokrat nas evangelijski odlomek vabi k razmišljanju o prebodenem Jezusovem Srcu na Kalvariji. Tam je Jezus izkazal ljubezen do konca. Na križu je plačal dolg namesto grešnega človeštva. Izkusil je pekel, ki bi si ga zaslužili prav vsi. To, kar je v svojih prilikah izražal o Božjem usmiljenju, je sedaj sam dovršil. In ker je človeštvo sčasoma na to pozabilo, je moral spomniti preko posebnih dogodkov – tudi mističnih prikazovanj sv. Marjeti Mariji Alacoque ter sv. Favstini Kowalski – v čem je bistvo njegove žrtve na križu. Bog nas je namreč prvi ljubil. Že s tem, ko nas je ustvaril in že ob grehu v raju obljubil odrešenje. Tu ni več hladne razumske preračunljivosti, je le še ljubezen Božjega Srca do nas, grešnikov. In to izražamo tudi v posvetilni molitvi Jezusovemu Srcu, ko prosimo, naj združi v edinosti vse, ki so se odtujili od Boga, vse, ki so padli v greh needinosti, pa tudi vse, ki so v verski zmoti. In bolj ko zadoščujemo za grehe tovrstne zaslepljenosti, bolj je to Srce široko odprto za spokorjene grešnike. Jezus ne čaka, da se sami spokorijo, prihaja jim naproti kot pastir, ki išče izgubljeno ovco.
Ali znamo sprejeti to ljubezen? Sv. Frančišek Asiški se je zjokal, ker ljubezen “ni ljubljena”. Ali pa bomo iskali priložnost za to, da dokažemo, da ne potrebujemo niti odpuščanja, niti odrešenja, tako kot služabnik, ki ni hotel odpustiti? Premislimo o tem.
G. B.
