Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,22-40): Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.
Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.
Z današnjim praznikom svečnice se zaključuje širše obdobje božičnega časa, čeprav se je vmes že ob Jezusovem krstu začel liturgični “čas med letom”.
Odlomek, ki smo ga v božičnem času (pravzaprav božični osmini) slišali vsaj enkrat, ima dejansko zelo močno sporočilo. Ni šlo zgolj za nek običaj, ki ga je zapovedovala Mojzesova postava. Jezusov prihod je napovedoval neko prelomnico, nadgradnjo postave in ne njeno zanikanje. Zato se je sam podvrgel postavi kot vsak navaden človek. To smo lahko videli tudi pri krstu v Jordanu, kjer je Janez krstil Jezusa, kar ne bi bilo potrebno, ker je Jezus tisti, ki odpušča grehe. In Jezus je tisti “prvorojenec vsega stvarstva”, kot pravi sv. Pavel, ki ni odkupljen, pač pa je tisti, ki odkupuje, razrešuje grešno človeštvo njegovega dolga. Že Simeonov nagovor daje slutiti, da se po Jezusu končno uresničuje prerokba, da bo odrešenje ne samo Izraela, ampak tudi vseh narodov. Jezus je tudi danes “znamenje, ki se mu nasprotuje”.
A vendarle sedaj stopimo korak nazaj. Zamislimo si slavni jeruzalemski tempelj, osrednje svetišče judovstva. Dva revna zakonca pravkar stopata vanj s prvorojenim detetom, da ga odkupita, kot veleva postava. Na prvi pogled nič posebnega. Že tisti dan se je, tako kot poprej in kasneje, verjetno tam gnetlo veliko takih parov, ki so zaradi zapovedi v spomin na rešitev izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti, ko so bili izraelski prvorojenci obvarovani smrti ob Gospodovem mimohodu (pasha). Toda ko z očmi srca pogledamo na ta dogodek, vidimo, da je ta otrok dejansko Gospodar templja. Vseeno se podredi postavi, ki jo je dejansko postavil sam. Sin tako že ob učlovečenju izpolni Očetovo voljo – izenači se z grešnimi ljudmi, podobo hlapca vzame nase. Bog se poniža, da bi grešnega človeka dvignil iz brezna smrti. Za tiste, ki ga dobre volje sprejmejo, je to vstajenje, za tiste, ki ga zavrnejo, je to padec.
Simeon in Ana sta po navdihnjenju Svetega Duha prepoznala, da je v tempelj stopil Gospodar. In sta ga kot takega počastila in proslavila, o njem pričevala. Tako je med ljudi znova prišlo novo pričevanje o tem, da je Mesija med njimi, da je Bog uresničil svojo obljubo. Kajti po tem dogodku nastopi molk o Mesiji vse do Jezusovega javnega nastopa. Sveta družina se je – po begunstvu v Egiptu – naselila v Nazaretu, kar je predstavljalo pohujšanje za pismouke, celo za nekatere apostole (Natanaela, denimo). Jezus se namreč na svoj kraj rojstva, kar bi dokazovalo njegovo mesijansko istovetnost, nikoli ni skliceval – vsi so ga poznali kot Nazarečana, tesarjevega sina. Kar je samo razlog več, da se mu je nasprotovalo in da je Marijino srce presunil meč. Skratka, zasijala je resnična Luč.