Zorna maša – Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,15-20): Ko so angeli šli od pastirjev v nebo, so ti govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!« Pohiteli so tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano.
Dnevna maša – Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,1-18); V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.
Ko je bil Jezus rojen, je hitro dobil že prve obiskovalce. Betlehemski pastirji zagotovo niso bili kakšen velik vzor predstavnikov izvoljenega ljudstva. A prav temu stanu je sprva pripadal starodavni prebivalec Betlehema, Jesejev sin David, ki je nato postal kralj. Tako kot si Bog nekaj stoletij prej ni izbral kralja izvoljenega ljudstva iz kakšne bogate plemiške rodbine, si tudi zase ne izbere kraljevske palače, ampak umazan hlev. In prvi, ki so ga počastili, so bili revni, v umazane kožuhe zaviti možje robatih potez in značaja, ki so morali marsikatero noč preživeti na prostem, da so pazili na svoje črede. In prav njim je bila najprej oznanjena vesela novica. Svetloba z neba, veselo oznanilo in nebeška pesem sta zajela betlehemske griče, medtem ko je mesto počivalo v svojem vsakdanjem miru. Pastirji so doumeli: rojen je Odrešenik. Prišli so k njemu, ki je dobri pastir in je kasneje velikokrat govoril prilike o pastirju ter ovcah. In seveda niso mogli pozabiti tega dogodka: otrok v jaslih, zraven pa oče in mati v obrabljenih oblačilih ter z osličkom. Novica se je hitro razširila po mestu naslednji dan in zagotovo se je kdo spomnil, da je tisti večer prej naokoli krožil osliček z možem in nosečo ženo. Prav pastirji, versko neizobraženi, pa so hvalili in slavili Boga za vse to, kar so doživeli. Kakšna preprostost srca! V njihovih srcih je zasijala luč. Na dogodek pa se je povsem drugače odzval poblazneli kralj Herod v samo nekoliko oddaljenem Jeruzalemu. In to je bil prvi izraz teme, ki ni hotela sprejeti luči. Ta boj je trajal tudi po Herodovi smrti, vse do Kalvarije. In traja še danes.
Bodimo v srcu preprosti kot ti revni pastirji. In v srcu pripravimo mehke jasli za Gospoda. Jezus, pridi v moje srce!
C. R.
