Iz svetega evangelija po Marku (14,12-16.22-26): Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje, so rekli Jezusu njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.«
Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno jagnje. Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlômil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.
Verjetno ste že kdaj naleteli na izjavo, kot na primer “Jaz imam narejene vse zakramente”. Je že kar nekoliko stereotipna in prežvečena, ponavadi nanjo naletimo tam, kjer se nekdo hoče postaviti s svojimi zaslugami, češ meni pa res ne moreš nič očitati, jaz sem tako rekoč že odrešen. Včasih je takšnega človeka dobro vprašati, koliko je zakramentov in če ima res vseh sedem “narejenih”. Takrat bo verjetno nastalo nekaj zadrege. Ne zgolj zato, ker so vsaj v zahodnem delu naše Cerkve zelo redki primeri, da bi kdo sklenil sveti zakon in prejel še mašniško posvečenje (kar se je na primer zgodilo Francu Špeliču, velikemu apostolu Kraljice miru), ampak tudi zaradi dejstva, da se bolniškega maziljenja mnogi še vedno bojijo, ker ga imajo v spominu kot nekakšno neposredno pripravo na smrt.
Pri naštevanju zakramentov je Svete Rešnje Telo na tretjem mestu, takoj za birmo. Malce nenavadno, si bo kdo rekel. Mar ni prvo obhajilo pred birmo? Pa sploh vemo, kaj pomeni zakrament svete birme? Pomeni potrditev v darovih Svetega Duha – slednjega pa smo prejeli dejansko že z zakramentom svetega krsta. Večinoma kot majhni otroci, se razume. In velikokrat se glede potrditve naše odraslosti v veri zatakne prav pri birmi, ki jo mnogi smatrajo kot zaključek, češ, zdaj imam pa “narejene vse zakramente” in mi ni treba več hoditi v cerkev.
Tokrat se namreč posvečamo prazniku, ki pravzaprav predstavlja središče naše zakramentalne “vsakdanjosti”, če temu lahko tako rečemo. ”Zemlja bi prej vzdržala brez sonca kakor brez svete maše,” je nekoč zapisal sv. pater Pij iz Pietrelcine. Drzna trditev, a dejansko je v letu en sam dan, ko res ni svete maše – to je veliki petek. Takrat se ponavzočuje Jezusova daritev na Golgoti – in tudi to je dejansko vključeno v veliko skrivnost zakramenta Svetega Rešnjega Telesa (in Krvi). Katoličani imamo namreč to veliko milost, da maša ni zgolj nek ritual, pač pa se tam vedno znova dogaja čudež: kruh in vino se s posvečenjem spremenita v Jezusovo Telo in Kri. Na zunaj se seveda nič ne spremeni, toda to, kar zaužijemo pri obhajilu (in, upajmo, da na spoštljiv način, s čistim srcem in tudi z zunanjim dejanjem spoštovanja, kar nam je sicer zaradi pandemije onemogočeno), ni zgolj kruh, ampak živi Jezus. Ta isti Jezus, ki se nam daje, ne boste verjeli, za hrano nam, ljudem. To, kar smo slišali v evangeliju, je dejansko središče našega krščanskega življenja: Jezus se še pred svojo krvavo daritvijo na križu od učencev poslovi z obljubo, da ostaja navzoč z nami vse dni do konca sveta – tudi preko svojega Telesa in Krvi. Tako kot nam je za telesno preživetje potrebna telesna hrana, tako potrebujemo tudi duhovno hrano. Zato je udeležba vsaj pri nedeljski maši ter na zapovedane praznike (kar je tudi današnji praznik) nekaj, kar nas zavezuje, če hočemo preživeti kot kristjani. Udeležba pri evharistiji (kar pomeni zahvala) je tako dejanje naše hvaležnosti.
Drugi način udeležbe pri tem najsvetejšem zakramentu pa je češčenje Jezusa pod podobo svete hostije, navadno v monštranci v obliki sonca, pri čemer je sam Jezus v središču. Kot je zapisal blaženi mučenec Alojzij Grozde, je evharistični Jezus “sonce mojega življenja”. Adoracija – Hrvatje uporabljajo izraz “klanjanje” – pomeni biti z Jezusom ob njegovi posebni navzočnosti v presvetem oltarnem zakramentu. Večina kristjanov si težko predstavlja, kaj to pomeni, saj se Najsvetejše v župnijah izpostavlja navadno le ob litanijah, pa še takrat le za kratek čas. Če bi naleteli na češčenje v tišini, bi bili verjetno v zadregi, kaj početi. Številne starejše generacije so namreč vzgojene v prepričanju, da je prava molitev le tista, ki se izreče na glas, vse ostalo pa je izguba časa. Vendar pa Jezus prav v takih trenutkih še posebej spregovori na srce. Nikoli ne bom pozabil močnih trenutkov evharističnega češčenja v Medžugorju, kjer se prepletajo meditativna glasba, vodena adoracija in tišina. In v takih trenutkih, ko Jezusu izročamo samega sebe, se dogajajo velika ozdravljenja, osvoboditve, rešitve zapletenih položajev in številnih težav. Pravo spreobrnjenje se tako dogaja na kolenih pred oltarjem.
Praznik Svetega Rešnjega Telesa je torej priložnost, da premislimo svoj odnos do svete maše in evharističnega češčenja. Se zavedamo, kakšno bogastvo je vse to? Bog sam se je učlovečil in želi na poseben, viden in otipljiv način ostati med nami. Ali želim biti med tistimi “mnogimi”, za katere se preliva kri nedolžnega Jagnjeta? Ali pa sem do te žrtve brezbrižen, ker se lahko sam odrešim (kar je strašna laž in samoprevara)? Je moja krščanska identiteta le sociološka, ob potici in šunki, ali pa želim biti deležen studencev odrešenja? Vsak naj si sam odgovori na ta vprašanja.
G. B.