Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,5-42): Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«
Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Evangelijski odlomek za tretjo postno nedeljo je precej dolg, a vendar zelo sporočilen in slikovit. Dogodek o srečanju Jezusa z neznano ženo iz Samarije opisuje samo evangelist Janez in to že na začetku svojega evangelija. Zagotovo ne brez razloga. Samarijani so namreč predstavljali nekakšen trn v peti izraelskega ljudstva, to napol pogansko ljudstvo je zavzemalo zgodovinsko področje začetka Izraela, prav tam, kjer je živel Jakob z dvanajstimi sinovi, vendar je sprejemalo samo del judovske tradicije. Med njimi in Izraelci je vladal vzajemen prezir, celo sovraštvo. Celo apostol Janez je padel v skušnjavo, ko neka samarijska vas ni želela sprejeti Jezusa, in je z bratom Jakobom želel, da nehvaležne Samarijane zadane božja kazen – vendar ju je Jezus posvaril.
Tu pa je Jezusova tvegana pot obrodila bogate sadove. Jezus se umakne v osamo za nekaj časa, njegovi učenci gredo nakupovat hrano, kar je bilo nenavadno, saj v samarijskem okolju, ki je bilo do Izraelcev sovražno, ni bilo lahko dobiti živeža. Jezus pa se umakne k samotnemu vodnjaku in se želi nekoliko odpočiti. A prav tedaj, okoli poldneva, v največji vročini, pride do vodnjaka osamljena žena, ki se očitno izogiba skupnosti. Tako kot Marija Magdalena je bila prepoznana kot hotnica, javna grešnica. Morda je celo živela življenje nekakšne lahkotnosti, udobja, ponočevanja. In si verjetno ni mislila, da bo v tem času, ko gre po vodo v vodnjak, srečala kakšno živo dušo, še najmanj pa (pravovernega) Juda. A prav to zoprno srečanje se zgodi tu in zdaj. In ne samo to: Jezus jo celo prosi, naj ji da piti. In se takoj oglasijo stari predsodki. Jezus je resnično telesno žejen, tako kot kasneje na križu, a njegova žeja gre še dlje: žeja ga po človeški duši, žeja ga po nekom, ki mu lahko podari žive vode, večno življenje. In ta pogovor o žeji in vodi takoj naveže na to, a kaj, ko žena še kar vztraja pri svojem in si misli, da je ta Jud pri vodnjaku zagotovo prismojen in celo nevaren. Najbolje, da se naredi, kot da ga jemlje resno. Ja, dragi Jud, vodnjak je globok, pa niti vrča nimaš, od kje imaš torej to tako imenovano “živo vodo”? In potem seveda takoj provokacija z očetom Jakobom. Auč, za povprečnega Izraelca bi bila to kar težka žalitev. In potem, “daj mi te vode, da ne bom hodila sem zajemat”. Verjetno si je mislila, ja, prismojen si, ampak če se ti delaš trapastega, se bom pa še jaz.
Vendar sledi šok. “Pokliči svojega moža!” Tu pa se zgodi prelom. Samarijanka je morala priznati, da pravzaprav niti ni poročena, ker ima ljubimca, ki je morda celo poročen z drugo. In seveda ji Jezus razkrije, da ve za njene skrivnosti, ki jih nihče ne bi mogel vedeti. Torej je Jezus prerok. In seveda spet nerodno izmotavanje s starimi teološkimi debatami, češ moji predniki častijo Boga na tej gori, vi pa v Jeruzalemu… No, Jezus gre preko tega, vseeno pa pove, da so njeni predniki v zmoti. A morda ob Jezusovem govoru žena z vrčem že zasluti, da je v tem prismojencu pri vodnjaku nekaj mesijanskega. Tudi Samarijani so pričakovali Mesijo, a kdo ve, kako so si ga predstavljali. “Vem, da pride Mesija.” A kako daleč je to. Dokler ne spozna, da ima Mesijo ob sebi. In je tisti vrč, ki ji je prej pomenil vse, odložila. In tekla v mesto. Nič več je ni bilo sram. Kakšna preobrazba! To preobrazbo so tudi meščani opazili in so seveda videli, da se je zgodilo nekaj izrednega. Tako se je zgodil prvi misijon med Samarijani. A šele naslednje generacije oznanjevalcev bodo pobirali prve sadove tega misijona. Samarijanka ni bila sicer čisto prepričana, ali je bil mož ob vodnjaku res obljubljeni Mesija, ampak čisto morda je pa res bil.
In tudi učencem Jezus pove, da dokončuje delo svojih predhodnikov, hkrati pa pripravlja teren naslednikom. Zanj je uresničevanje Očetove volje “hrana”. To ga žene naprej, iz tega živi. Zaradi tega tvega, pripravljen je trpeti vse, to ga hrani in zaradi tega vztraja. Ker naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust, kot je bilo rečeno v odgovoru skušnjavcu v puščavi.
Se morda najdemo v liku Samarijanke? Kaj je naš “vrč”? Na kaj smo se doslej naslanjali? Nas je bilo strah ljudi? Dragi brat, draga sestra, te tlači krivda, te bremeni sram? Pojdi k Jezusu. Pripravljen ti je odpustiti VSE. Samo pojdi k njemu!
C. R.
