Tiste srede – bil je ravno 13. marec 2013 – se zelo dobro spominjam. Bilo je nekoliko muhasto spomladansko vreme, manj kot teden dni pred praznikom sv. Jožefa. Ravno sem stopal iz stanovanjskega bloka v ljubljanski Šiški, kjer sem delal intervju s publicistom, predstavnikom tehniške inteligence in tedaj kolumnistom Demokracije, danes že pokojnim dr. Petrom Staričem.
Slednji mi je v intervjuju zaupal tudi zanimivo podrobnost iz svoje mladosti: ko je bil namreč ujetnik v Gonarsu, v taborišču, kamor so ga strpali fašisti, je jetnike nekega dne obiskal cerkveni diplomat, nadškof Angelo Roncalli, ki je bil s svojo obilno postavo pravcata antiteza sestradanim prebivalcem taborišča, vendar zelo dobrodušen. Jetnikom je razdelil tudi preproste svetinjice, verjetno je šlo za čudodelne svetinjice Brezmadežne. Ob tem dejstvu bi se lahko kdo tudi namrdnil, češ prinesli bi jim hrano, ne pa nekih brezveznih nabožnih predmetov, pa lahko bi poskrbel za njihovo osvoboditev. Tako kot je isti nadškof reševal številne Jude ter poskrbel, da ladja z judovskimi otroki ni prišla v roke Nemcev. S tem je pokazal, da mu politika sil osi nikakor ni bila blizu.
Ta dobrodušni in s humorjem obdarjeni nadškof, doma iz Bergama, italijanskega mesta, ki ga je pred dvema letoma epidemija covid19 strahotno dotolkla, je kakih petnajst let kasneje (1958) postal novi papež z imenom Janez XXIII. Že res, da je imel ob izvolitvi že dokaj visokih 77 let in so ga imeli za nekakšnega prehodnega papeža, s čimer bi v vmesnem času poiskali primerno nadomestilo za malo prej umrlega Pija XII. Vendar je prav Janez Dobri začel z drugim vatikanskim koncilom, ki ga tradicionalistični krogi dandanes razglašajo kot konec tiste prave Cerkve, saj naj bi s tem prostozidarji in razni progresisti znotraj Cerkve dokončno prevzeli vso oblast. Koncil je leta 1965 zaključil že njegov naslednik Pavel VI.
A da se vrnem k dogodki pred desetimi leti: ko sem korakal od šišenskih stanovanjskih blokov do avtobusnega postajališča, sem nestrpno pogledoval na mobilni telefon. Ravnokar se je zaključeval dopoldanski del drugega dneva volitev papeža, potem ko se je s Petrovega prestola ponižno umaknil Benedikt XVI. in še dolga leta kasneje moral ponavljati, da se je za to potezo odločil povsem samostojno in suvereno, brez pritiskov – a so kljub temu govorice o tem, da je šlo za izsiljen odstop, postajale vse glasnejše. Kakorkoli že, dan prej sem si ogledal v neposrednem televizijskem prenosu proceduro ob začetku konklava, ko so v Sikstinsko kapelo korakali kardinali z volilno pravico, med njimi je bil tedaj tudi slovenski kardinal dr. Franc Rode, ki je tako sodeloval na svojem edinem konklavu kot volilec papeža, saj je leto kasneje dopolnil 80 let in s tem izgubil volilno pravico. Ko so vsi kardinali vstopili v prostor, je papeški ceremonjer – takrat je bil to msgr. Guido Marini, od oktobra 2021 škof v Tortoni blizu Genove – z vzklikom »Extra omnes« (slovensko: vsi ven) izdal ukaz, da morajo vsi tisti, ki v prostor ne sodijo, le-tega zapustiti. Prvi krog volitev se je tako lahko začel in je bilo jasno, da tistega večera še ne bo novega papeža. In ga ni bilo tudi po dopoldanskem delu konklava naslednji dan.
Vendar sem tiho slutil, da bo večer tega dne prinesel odločitev o novem Petrovem nasledniku. In nisem se motil. Maše sem se udeležil že zjutraj, udeležbo na srečanju molitvene skupine pa sem odpovedal. Doma sem prižgal televizor, pa tudi nekaj videoprenosov na računalniku. Na Trgu sv. Petra se je v deževnem vremenu zbrala množica ljudi, ob 17.40 je na dimnik, ki naj bi naznanil novega papeža, priletel galeb in na njem obsedel približno 40 minut. Napetost se je le še povečevala in marsikdo se je spraševal, kdo bo novi papež in kakšno ime si bo izbral. Krožile so špekulacije, da bo papež tokrat Neevropejec, morda celo Afričan, čeprav so si nekateri spet želeli povratek Italijana na Petrov sedež. Ob 19.06 pa se je zaslišalo hrumenje s trga, saj so opazili dim, ki je napovedoval veselo novico, oglasili so se tudi zvonovi. Kardinal protodiakon Tauran je malo kasneje z znamenitimi besedami v latinščini napovedal, da »imamo papeža« (Habemus papam) in – s premorom, ki je povečal napetost – tudi kdo je novi izbranec. Že kmalu je kamera tudi pokazala tudi prizor v notranjosti bazilike sv. Petra, kjer je bil izbranec že v papeških oblačilih (seveda tistih zasilnih, ki niso ukrojena po meri).
Ob podatku, da je novi papež postal do tedaj malo znani kardinal iz Buenos Airesa z italijanskimi koreninami, se je marsikdo namrdnil ob dejstvu, da je Petrov sedež zasedel še en »starec«, čeprav je bil morda malo mlajši od Benedikta XVI., ko je bil slednji izvoljen za papeža. Izkazalo se je, da na Petrov prestol prihaja človek iz jezuitskih vrst, ki pa si je nadel ime po asiškem ubožcu. In je že ob prvih besedah, ki jih je kot novi rimski škof izrekel mestu in svetu (urbi et orbi), prekršil nekaj starih protokolarnih pravil, da je lahko ljudem izrazil neko bližino. No, na svojem prvem nagovoru se je pokazal z očali, ki jih kasneje ni več nosil (razen ob branju besedil, seveda).
Pogled z desetletne časovne distance na ta dogodek je seveda drugačen kot tedanja evforija, ko smo vsi vedeli, da se z novim papežem začenja tudi novo obdobje. Dokaj hitro se je oblikovala dokaj močna polarizacija glede papeža, ki je poleg svoje privrženosti ignacijanski duhovnosti, izročilu sv. Frančiška Asiškega ter svoje bližine z gibanjem Občestvo in osvoboditev (gre za gibanje, ki je nastalo v Italiji, pri nas pa je nastalo sorodno gibanje Pot z začetnikom msgr. Vinkom Kobalom) v svojo agendo vključil precej elementov gibanja fokolarov – denimo tisto o »vesoljnem bratstvu«. Mnogi so ga hoteli že kar takoj razglasiti za svetnika, medtem ko je konservativnejši del katoličanov pokazal precejšen odpor in v ta tabor sem seveda spadal tudi sam. Priložnosti, da smo se nad papeževimi potezami zmrdovali, je bilo kar precej: največ zaradi njegove neomajne podpore (ilegalnim) migracijam, pa intervjuji, ki so na dan prinesli tudi kakšne dvoumne trditve in začinjene izjave o »zajcih« in »Mariji poštarici« (v zvezi z Medžugorjem), pa podpora eko-socialističnim krogom ter tezam o globalnem segrevanju, sedaj že skoraj zloglasna apostolska spodbuda »Amoris laetitia« z domnevno podporo podeljevanju obhajila zgolj civilno poročenim in verjetno tudi »koruznikom«, zloglasni kult Pachamame v Amazoniji. Sledilo je njegovo pozitivno stališče glede cepljenja proti covid19. In navsezadnje še motuproprij »Varuhi tradicije« z vsemi spremljajočimi pojavi, ki so še zaostrili disciplinske omejitve pri obhajanju maše po tridentinskem obredu.
Ne bom ovinkaril: priznam, da so našteti pojavi tudi mene precej jezili. Pri tem sem sam sebe zalotil v nevarnosti needinosti s Cerkvijo pod vodstvom Petrovega naslednika, kar je v meni povečevalo notranjo napetost in nemir. Kar se je skozi leta kritičnosti do papeževih potez samo še povečevalo in me obremenjevalo. Vse dokler nisem februarja 2021 javno objavil svojo deklaracijo o spravi s papežem (TUKAJ). Ne zaradi papeža Frančiška samega, ampak bolj zaradi sebe. Od takrat se je moj pogled nanj začel spreminjati. Ne, nisem se iz gorečega nasprotnika prelevil v gorečega privrženca, pač pa sem pri sebi opazil, da sem začel nanj gledati na povsem svež, do tedaj meni neznan način. Zgodilo se je tudi, da je tisti neprijetni občutek, s katerim sem se prej spopadal zaradi kulta papeževe osebnosti, nekako izginil. Ker tega kulta nenadoma nisem več opazil. In navsezadnje je papež Frančišek celo Medžugorju izkazal pozornost, ko je imenoval stalnega apostolskega vizitatorja, kar je tudi najboljši način, da se izključi vsako možnost prevare. In okrepil prizadevanja za preprečevanje spolnih zlorab mladoletnih ter ranljivih odraslih, čeprav ga je verjetno prizadelo, ko je izvedel, da se je med grešniki take vrste znašel celo njegov jezuitski sobrat, sicer Slovenec in znani umetnik.
Tudi zato sem deseto obletnico Frančiškovega pontifikata dočakal z nekim olajšanjem. Zavedam se sicer, da se je vmes tudi papež postaral za celo desetletje. Po smrti Benedikta XVI. so se morda okrepila pričakovanja, da bo morda tudi Frančišek pod težo let predal breme papeštva nasledniku. Vrstijo pa se tudi že ugibanja, kdo bi lahko postal Frančiškov naslednik. A za zdaj so to le špekulacije. Vsekakor pa je največji izziv za vesoljno Cerkev predvsem upad vernosti v Evropi, celo med tistimi, ki sicer redno prihajajo k maši. In morda bo sinoda o sinodalnosti, ki se bo zaključila letos, zaokrožila celoten Frančiškov pontifikat. Seveda je to šele začetek. Sadovi pa bodo vidni šele čez mnoga leta.
Gašper Blažič
