Doma Aktualno (MISEL ZA GOSPODOV DAN) Želite biti pšenica ali ljuljka?

(MISEL ZA GOSPODOV DAN) Želite biti pšenica ali ljuljka?

171
foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,24-43): Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Ob naslovu te duhovne misli bi kdo pomislil še na kakšne kmetijske nasvete. Zakaj je temu tako? Jezus je uporabljal govorico, ki je ljudem blizu. Božje kraljestvo, ta precej skrivnostni pojem, ki so ga mnogi težko razumeli, je v resnici nekaj zelo konkretnega. In kako dopovedati človeku tedanjega in sedanjega časa, kako Božje kraljestvo sploh deluje, drugače kot po podobah, ki se tičejo njihovega vsakdana? Kvas, gorčično zrno, pšenica… Vse to je bilo nekaj, kar je bilo ljudem vsakdanje, in prav zaradi takšnih podob so lažje umevali skrivnosti Božjega kraljestva. Marsikdo se bo začudil, zakaj je potem Jezus svojim učencem posebej razlagal prilike. No, vsaj tiste, ki so nekoliko zahtevnejše.

In ena od teh je prav prilika o ljuljki in pšenici. Izvirno grško besedilo uporablja za ljuljko (več o njej TUKAJ) besedo ζιζάνιον (zizanion) in to v množinski obliki, pomeni pa “trava”, vsekakor plevel, ki jemlje pšenici rast in jo duši. Iz opisa mnogocvetne ljuljke je razvidno, da gre za dokaj trpežno travo z visoko hranilno vrednostjo. Vendar pa žita (tudi pšenica – σῖτος) po rastlinski klasifikaciji sodijo v družino trav (lat. Poaceae). Kar pomeni, da sta si v v stvarstvu ljuljka (ali katerakoli trava) in pšenica dejansko zelo blizu. V praksi pa je razlika med njima, da je trava v končni fazi primerna samo za seno, pšenica (in žito nasploh) pa daje zrnje za moko, iz katere nato pridelujemo kruh, ki je sad zemlje in dela človeških rok. Ko človek goji žito, poskrbi za to, da vmes med žitom ni sorodnih nerodovitnih vrst, ki bi odvzemale prepotrebne rudnine iz zemlje in s tem siromašile kakovost žita. Toda če bi hotel odstraniti plevel, bi nastala nevarnost, da bi težko ločil med seboj, sploh če bi šlo za mlado pšenico (pri zreli je že lažje ločiti plevel od pšenice). Zato takrat obstaja velika nevarnost, da bi s travo vred potrgali tudi pšenico.

Zagotovo je to zelo zanimiva in koristna prispodoba. Če se dandanes pohujšujemo nad tem, kaj vse se dogaja v Cerkvi, je dejansko že Jezus sam napovedal, da bo v Božjem kraljestvu tudi veliko balasta in celo škodljivega, torej nekaj, kar zaseje hudič. In ta prilika nas tu lahko tolaži. V tem času, v katerem se nahajamo, se soočamo z mnogim plevelom, ki ga včasih zelo težko ločujemo od prave pšenice – kajti žito bo zrelo šele ob koncu sveta. Zato nas Jezus svari pred skušnjavo, da bi sami vzeli pravico v svoje roke in “opleli” Božje kraljestvo, ki prihaja. Ta opravek je pridržan za konec sveta, ko bo gospodar žetve poslal svoje angele, ki bodo ločili pšenico od plevela, slednji bo sežgan. In je tudi zapisano, kaj sodi med plevel.  Navsezadnje je to napovedal že sv. Janez Krstnik: “Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.” (Mt 3, 12)

V tem vmesnem času med “alfa” in “omega” pa se lahko sami odločimo, kateri rastlinski skupini želimo pripadati: pšenici ali ljuljki. Čas za spreobrnjenje pa je sedaj. Ne odlašajmo! Ob koncu sveta bo za marsikoga prepozno.

C. R.