Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,1-4;4,14-21): Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.
Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«
Da je današnji evangelijski odlomek nekako v duhu nedelje Božje besede, kakor sedaj po novem imenujemo nedeljo Svetega pisma, nas ne preseneča. Že prvo berilo nas uvede v veliko veselje ob branju knjige postave, medtem ko nas evangelij nekoliko preseneti, saj se začne s povsem uvodnimi besedami pisatelja evangelija naslovljencu Teófilu (Bogoljubu po naše) in razloži, zakaj je evangelij nastal. Evangelist Luka, po rodu očitno Grk (tako kot njegov naslovljenec), zdravnik in Jezusov učenec (ne pa tudi apostol), je zbral poročila o dogodkih s strani očividcev. In ob tem prizna, da so to storili že mnogi pred njim, čeprav je res, da je kot prvi nastal Markov evangelij (okoli l. 50), na njegovi podlagi pa sta nastala tako rekoč hkrati Lukov in Matejev evangelij, ki se opirata na isto osnovno izročilo. Evangelist Luka je najbolj vešč grškega jezika, njegov evangelij je od vseh štirih najdaljši, predvsem natančno opisuje Jezusove čudeže ozdravljenja in opisuje Jezusa najbolj celostno, saj edino ta evangelij pripoveduje o Jezusovem otroštvu (medtem ko o Jožefovih sanjah, obisku modrih z Vzhoda in pomoru betlehemskih otrok poroča evangelist Matej). Njegov evangelij je namenjen zlasti poganskemu svetu in je bil zelo verjetno oznanjen najprej deželam, ki jih je obiskoval Pavel – slednji, kot vemo, ni bil član dvanajsterih apostolov in tudi ne očividec Jezusovih čudežev, vendar ga je globoko mistično doživetje srečanja z Jezusom o padcu s konja tako zaznamovalo, da se je iz dotedanjega preganjalca kristjanov po Božji milosti preobrazil v velikega oznanjevalca, tistega, ki je evangelij oznanil poganskim narodom.
Luka tu opisuje Jezusa tudi kot tistega, ki podira dotedanje umetno zgrajene zidove med družbenimi sloji. Brez zadržkov pristopa k zavrženim, ranjenim, tistim, ki so veljali za preklete. Povrh vsega pa Lukov evangelij ni strogo kronološko pravilen, ampak je izročilo o Jezusovem delovanju, smrti in vstajenju pisec evangelija že nekoliko katehetsko uredil, da bi lažje poučil naslovljence. Lahko torej upravičeno sklepamo, da s posvetilom Teófilu – to posvetilo najdemo tudi v Apostolskih delih, ki so delo istega avtorja – evangelist Luka morda niti ni mislil točno določene osebe, ampak je to poimenovanje nekakšen simbol vseh, ki so se odzvali na Božjo ljubezen in so preko zapisanega spoznali zanesljivost nauka, o katerih so bili poučeni. Zelo verjetno gre za katahumene, ki so se odločili resno slediti evangeliju. Gre torej za poglobitev poznavanja Jezusa kot Odrešenika – in kaj drugega lahko Jezusa bolje predstavi kot Sveto pismo? Ker samega Boga ne moremo videti s svojimi očmi, moramo zaupati Tistemu, ki je bil poslan, saj je on tisti, ki je sam Bog in je, kot je zapisal v uvodu svojega evangelija sv. Janez, razložil resnico o Bogu.
Drugi del odlomka na nek način potrjuje to, kar je zapisano v prvem. Pripoveduje o Jezusu, ki se je vrnil iz puščave, kjer ga je hudič skušal. Vrnil se je v Galilejo, kjer je začel učiti in potrjevati svoje poslanstvo. Med drugim je obiskal tudi svoj domači Nazaret, kjer je ob sobotnem bogoslužju prebral naveden odlomek iz starozavezne knjige preroka Izaija. In zagotovo vzbudil veliko pozornosti, ko je nakazal, da so se te besede DANES izpolnile. Torej, odrešenje je med nami, je tukaj in zdaj. Pustimo ob strani to, kar se je sledilo, ker so se mnogi ob prvotni osuplosti začeli spotikati nad njim, češ kako se mora tesarjev sin, ki ga vsi poznamo, imeti za nekega mesijo. Jezus je izpolnitev starozaveznih obljub, navsezadnje je kasneje, ko je že vstal od mrtvih, dva učenca na poti v Emavs poučeval v tem, da se je moralo spolniti vse, kar je bilo napovedano o njem. Že beseda »evangelij« pomeni »vesela novica« (staroslovanska beseda »blagovest« dejansko pomeni isto!). In če so poslušalci v nazareški shodnici morda mislili, da so te obljube nekje v megli, jim Jezus konkretno pokaže, da je odrešenje tako rekoč pred njihovim nosom. Vse oči so bile uprte Vanj, piše evangelist.
Ali niso vse te obljube, ki jih veliko najdemo tudi v samem evangeliju, danes tako zelo aktualne? Morda se nam zdijo lažne, češ saj se čudeži ne dogajajo več. Vendar, kar Bog obljubi, to drži. Morda nam manjka objavljenih pričevanj, ki bi to potrjevala. Zato dajemo bralkam in bralcem domačo nalogo: premislite, kaj je Bog storil v vašem življenju, ko ni bilo več rešitve, a je Bog čudežno posegel vmes. In pošljite to na [email protected]. Javno pričevanje o čudežih pomeni hvaležnost. Hvaležnost pa je tista, ki ohranja prejete milosti.
C. R.