Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,1-11): Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Smo v času binkoštne devetdnevnice, torej v času pričakovanja izlitja Svetega Duha. Čeprav bo morda kdo rekel, češ saj je Sveti Duh vedno navzoč, pa je Njegovo delovanje veliko odvisno od naše odprtosti zanj. Prav to evangelijsko besedilo pa nam lahko odkrije veliko novega in pomembnega za razumevanje tega, kdo je Jezus in kdo je Sveti Duh, ki ga je poslal.
Zgornje besedilo je še vedno iz Jezusovega govora po zadnji večerji, a tokrat gre za Jezusovo velikoduhovniško molitev. Jezus ve, da zapušča ta svet, čeprav se bo po veliki noči prikazoval še 40 dni, preden je šel v nebesa. Ta molitev na najbolj veličasten način razkriva Jezusov prisrčen odnos z Očetom. Glagol “poveličati” (gr. δοξάζω – doxazo) Jezus v Janezovem evangeliju uporabi večkrat. Spomnimo se, ko je Jezus dejal: “Oče, poveličaj svoje ime.” A Jezusovo poveličanje se zgodi preko trpljenja in smrti na križu – tam je Jezus ne samo fizično povzdignjen z zemlje, ampak tudi poveličan in slavljen v okoliščinah, ki se tej slavi zdijo povsem nasprotne: razen njegove matere Marije, žena, ki so jo spremljale ter učenca Janeza ga vsi sramotijo. Odnos med Jezusom in Očetom je vzajemen: Jezus ves čas, zlasti v Janezovem evangeliju, večkrat poudari, da izpolnjuje voljo tistega, ki ga je poslal, torej Očeta. Z Očetom se istoveti. In ko je poveličan Oče, je poveličan Sin – in obratno. V času svojega javnega delovanja je Jezus na novo razodel Boga (Jahveja) kot Očeta, ki je bogat v usmiljenju. Ta klic je bil namenjen vsemu človeštvu, toda mnogi so ga zavrnili in ga še vedno zavračajo. Zato je Jezusova velikoduhovniška molitev dejansko nadčasna – velja za vedno. Kot pravi Jezus, je prišel “dokončat delo”. Stvarjenju je namreč moralo slediti odrešenje, a le tako, da se je Stvarnik ponižal, se učlovečil, nase sprejel vso človeško hudobijo.
V tej molitvi se zdi, da Jezus omenja neko skupino ljudi – ne pove točno, koga ima v mislih. Morda apostole, učence, morda vse kristjane? Evangelist Janez to sporočilo podaja duhovno, nadčasno. Razlikuje med temi, ki so “božji”, ter med svetom, ki je Bogu odtujen. Sedaj se mora vsak od nas vprašati, ali želi imeti delež pri teh, ki jih omenja Jezus. Ali sem pripravljen pripadati Bogu, čeprav sem sicer “v svetu”, v okolju, ki Boga ne pozna? In šele ti, za katere Jezus prosi, bodo svetu prinesli veselo novico.
Središčno sporočilo tega odlomka pa je stavek: “Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.” Zdi se nekoliko neverjetno, da je tu večno življenje vezano na spoznanje. Življenja si ne moremo dati sami, pač pa nam je podarjeno. Na vnebovhod smo slišali Jezusovo naročilo apostolom, naj naredijo vse narode za njegove učence. Biti učenec pomeni biti v odnosu z Jezusom in ga spoznavati, a to spoznavanje nas mora tudi preoblikovati. Zavedati se moramo, da je Jezusova slava dosegla vrhunec prav na križu. Ali kot pravi pokojni papež Benedikt XVI.: “Ura Jezusove smrti je ura največje ljubezni, je ura njegove največje slave. Tudi za Cerkev, za vsakega kristjana je najvišja slava ta križ, je živeti dejavno ljubezen kot popolni dar Bogu in drugim.” Kličimo torej Svetega Duha, naj nas notranje preobrazi, da bi res postali pravi Jezusovi učenci.
C. R.
