Iz svetega evangelija po Mateju (10,26-33): Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
V razmerah, ki so kristjanom in krščanstvu zelo neprijazne, so te besede zelo pomembne. Še bolj pomembne pa so za tiste, ki živijo v državah, kjer so kristjani preganjani. Zadnja leta pospešeno izginjajo kristjani v Iraku in drugod na Bližnjem vzhodu, pa tudi marsikje v Afriki, kjer teroristične fundamentalistične skupine načrtno iztrebljajo kristjane (denimo v Nigeriji). Da ne omenjamo boj političnih oblasti proti Cerkvi, denimo v Nikaragvi. Tam je biti kristjan že samo po sebi življenjsko nevarno, kaj šele, da bi vero javno izpovedoval.
Jezus nas spodbuja, da se preganjanj ne bi smeli toliko bati kot popuščanja skušnjavi, da bi svojo dušo “prodali”. V znani knjigi “Koča strica Toma” lahko proti koncu najdemo presunljiv odlomek o tem, kako je stari suženj Tom svojemu lastniku in rablju Legreeju odkrito povedal, da je sicer res kupil Tomovo telo, ne pa tudi duše. Legree se je skupaj s svojimi posurovelimi priganjači strahotno lotil Toma, ki je nato pretepen od udarcev umrl. In tako kot Jezus prosil za svoje preganjalce.
Kaj je tisto, kar lahko ugnobi človeka in ga pošlje v pekel? Najprej predvsem zakrknjenost srca in oddaljitev od Boga. Velikokrat se to ne zgodi povsem zavestno, ampak tudi preko samoprevare. Mnogi kristjani dandanes zaradi iskanja sreče nasedejo nekrščanskim “duhovnim učiteljem”, ki jim ponudijo hitro rešitev problemov, zdravje, bogastvo, itd. Ne uvidijo pa, da se s tem nehote zavežejo v odnos s hudičem in njegovimi angeli, se oddaljijo od Jezusa. Jezusovo oznanilo tako ne more in ne sme ostati skrito. Oznanjeno mora biti vsem. Za mnoge je to lahko neprijetna resnica in nanjo reagirajo demonsko – s preganjanjem oznanjevalcev. To je žal “naravno stanje” krščanstva. Če oznanilo ne izzove nasprotne reakcije, se moramo vprašati, kakšno krščansko oznanilo je to, če je res krščansko.
Ali smo res pripravljeni izpovedati zvestobo Jezusu tudi pred ljudmi? To vprašanje je bilo posebej pomembno za Petra, ki je Jezusa trikrat zatajil. A ta zatajitev predstavlja célo človeštvo. Vsi smo kdaj tako ali drugače zatajili Jezusa, a nas rešuje Jezusov usmiljeni pogled. Jezus tu povsem glasno in jasno poudari vrednost ter dostojanstvo človeka. Bog nas ni ustvaril za pogubljenje. Ustvarjeni smo za nebesa, vendar je tudi od nas odvisno, ali bomo res to dosegli. Za Boga je vsak od nas vreden veliko več kot vsa množica vrabcev, a če kdo da svoje zemeljsko življenje za Kristusa, je veliko večja dragocenost rojstvo za nebesa kot prezgodaj končano življenje.
Zato premislimo tudi o naših mučencih, ki so delali za Božje kraljestvo in niso hoteli zatajiti Kristusa. Koliko smo jim podobni?
C. R.
