Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,2-10): Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Verjetno nam je že poznan praznik Jezusovega spremenjenja na gori, ki ga praznujemo 6. avgusta. Vendar pa je ta dogodek vedno umeščen tudi v postni čas. Spremenjenje na gori je namreč dogodek, kateremu niso bili priče dvanajsteri, ampak samo trojica apostolov, ki jih je Jezus vzel s seboj še dvakrat: pri ozdravljenju Jairove hčere ter ob trpljenju v vrtu Getsemani. Vsakič je trojica izbranih apostolov ista: poleg Simona Petra tudi oba Zebedejeva sinova, namreč Jakob in Janez.
Kaj je ta trojica videla na gori v zelo zgodnjih jutranjih urah? Jezusa so poznali kot človeka, videli so njegove čudeže, sprejemali njegovo učenje. Toda nekako niso še mogli s srcem sprejeti vsega, kar jim je Jezus povedal. Njegova identiteta jim je bila še vedno skrivnostna. Spremenjenje pa je bilo jasen dokaz, da je Jezus res prišel iz nebes, da je Bog, ki se je učlovečil. Trojica apostolov ga je videla v poveličanem stanju. V teh trenutkih se prebudi kombinacija strahu in privlačnosti, kar kažejo tudi Petrove besede. To, kar so videli, je bilo nadnaravno.
Zakaj sta se Mojzes in Elija pogovarjala z Jezusom? Evangelist Marko ne navaja, kaj so se pogovarjali. Sta pa Mojzes in Elija najbolj eminentna predstavnika Stare zaveze: postave in prerokov. Jezus je to starozavezno izročilo povzel v dvojni zapovedi ljubezni: do Boga in do bližnjega. Na tem temelji vsa postava in vso sporočilo prerokov. Vendar se sedaj zgodi dopolnitev Stare zaveze: Jezus prihaja, da zadosti Božji pravičnosti za vse, ki kršijo postavo. Torej za celotno človeštvo, ne samo izvoljen narod. Človeštvo ljubi v takšni meri, da je pripravljen dati življenje za odkupnino. Toda vse skupaj bi bilo brez smisla, če bi bil Jezus samo navaden grešen človek. Tako pa ga Oče potrdi z besedami, ki zelo spominjajo na tiste ob Jezusovem krstu. Oče naroča, naj poslušamo ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje. On je Beseda, ki ji je treba prisluhniti. Ne gre samo za govorjen nauk, gre za dejanje največje ljubezni. Kar je poučeval, je nazadnje izpričal s tem, da se je povsem nedolžen izročil v roke grešnikov, ki so ga mučili in umorili.
In navsezadnje, učencem je Jezus nato ob povratku dejal, naj o tem ne govorijo z nikomer, dokler ne bo vstal od mrtvih. Niso ga razumeli. Farizeji so verovali v vstajenje mrtvih ob koncu časov. Jezusovim učencem se je vse skupaj zdelo zamegljeno. Če obstaja vstajenje od mrtvih, mora najprej priti smrt. Že Petru se je v Cezareji Filipovi zdelo to povsem nelogično in je Jezusa hotel odvrniti od tega, da bi bil križan. Toda smisel trpljenja in smrti je bil v tem, da je Jezus šel skozi ta krst, da je plačal zadolžnico človeštva in hkrati pokazal, da je močnejši od smrti. In takšnega so – vnaprej! – videli na gori. Vstalega.
C. R.
