Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,60-69): Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«
Morda ste že kdaj slišali o tem, zakaj bi Izraelovi sinovi pot, ki so jo v kar 40 letih prehodili iz Egipta v obljubljeno deželo, dejansko lahko prehodili v nekaj mesecih. Ker zagotovo ta pot ni tako dolga, da bi zanjo potrebovali čas, v kateri bi se zamenjalo cel kup generacij. Da, resnično je ta pot trajala zelo zelo dolgo. Ne samo zato, ker izraelsko ljudstvo pod vodstvom Mojzesa ni moglo vedno ubrati najbližje poti, pač pa tudi zato, ker je bilo ogromno nekih postankov in ovir. Le-te pa so bile največkrat povezane z navado, ki jo ljudje zelo radi poznamo in tudi prakticiramo: to je godrnjanje, nerganje, izražanje nekega stalnega nezadovoljstva nad tem, zakaj je nekaj tako in zakaj ne drugače. In kdor bo pozorno bral Sveto pismo, bo lahko odkril, da je bilo godrnjanje vedno povezano z egoizmom, s tem pa tudi nevero in nezaupanjem v Boga in Njegove načrte. In vedno, ko se je ljudstvo prepustilo godrnjanju, je temu sledilo pomanjkanje blagoslova, celo do te mere, da so v tabor vdrle strupene kače in je spet nekaj članov izraelskega ljudstva zaradi tega umrlo. In ničkolikokrat je bila prav drža godrnjanja povod za to, da je prišlo celo do odpada od Boga in so na njegovo mesto stopila takšna in drugačna zlata teleta.
Pa saj tudi dandanes ni kaj bistveno drugače. Ker smo ljudje večinoma samo še sociološko verni in tega ne prakticiramo v vsakdanjem življenju, je nerganje naš stalen sopotnik, ne zavedamo pa se, kako zelo si s tem krademo blagoslov in kako je to lahko tudi začetek oddaljevanja od Boga in konec koncev tudi od zveličanja. Merlin Caroters v svoji dvojni knjigi »Iz ječe v slavljenje+Moč slavljenja« govori ravno o tej spremembi miselnosti – kako se namreč začnejo skrivnostne duhovne ovire, ki preprečujejo naš uspeh, dvigovati in odstranjevati, ko namesto godrnjanja izberemo slavljenje Boga. Da, slavljenje Boga in zahvaljevanja celo takrat, ko nam gre vse narobe. In prav v takih trenutkih, ko s slavljenjem »upamo proti upanju« in presežemo meje svoje človeškosti, Bog lahko pokaže svojo moč in blagoslov, rešuje naše probleme na način, kakršnega ne bi mogli dojeti niti v sanjah.
A tudi Jezus se je v času svojega javnega delovanja soočal prav s tovrstno nergaško mentaliteto, zaradi katere se je celo njegovo tedanje občestvo znašlo na razpotju, saj je bila zvestoba številnih njegovih učencev pod veliko preizkušnjo. Ko so se nenadoma znašli pred dokaj nerazumljivo govorico, ki je presegala njihovo običajno človeško izkustvo, je bila reakcija takšna kot pri Simonu Petru, ko je Jezus napovedal svoje trpljenje in smrt. In si prislužil zelo trdo grajo vpričo vseh drugih enajsterih apostolov. A tokrat je prav Peter tisti, ki kljub vihravemu značaju že ve, da se zaradi trenutnih nevšečnosti ne morejo prepustiti nekakšni poljubnosti in oditi svojo pot ter si poiščejo drugega učitelja, ker jih ta pač ni zadovoljil. Jezus dvanajstere izmed učencev, tiste, ki jih je imenoval za apostole, celo izziva v tem, da so povsem svobodni. Bog nikogar ne pritegne k sebi proti njegovi voljo, pač pa spoštuje človekovo svobodo. In navsezadnje je bilo celo med dvanajsterimi tudi takšni, ki so po vseh teh dolgih poteh, velikih preizkušnjah, ki bi jih skoraj stale življenje, začeli dvomiti o tem, da je njihova pot res prava in da res sledijo tistemu, ki ga izvoljeno ljudstvo pričakuje kot mesijo. In prav v trenutkih, ko so Jezusa zgrabile roke njegovih rabljev v vrtu Getsemani, so se pohujšali še poslednji od njegovih spremljevalcev – razen mladega Janeza, ki je edini od dvanajsterih stal pod križem.
Jezus tukaj morda celo sedanjega bralca Svetega pisma spravi v zadrego s tisto pripombo, da nihče ne more priti k njemu, če mu ni dano od Očeta. Torej je bilo že vse vnaprej določeno? Torej je Božja volja takšna, da nekateri pač ne verujejo? Nasprotno! Božja volja je, da bi se vsi ljudje zveličali, a žal niso vsi odprtega srca za Jezusovo oznanilo. Morda tudi zato, ker je svet zanje preveč privlačen, da bi se odpovedali užitkom, ki jih je Gospod v svoji dopolnitvi postave izključil iz poti v zveličanje. In je to hrepenenje po posvetnosti nekako prevladalo nad Jezusovimi besedami, ki so duh in življenje, ali kot je dejal Peter, je Jezus tisti, ki ima besede večnega življenja. Apostol Janez, avtor tega evangelija, seveda na drugem mestu izpoveduje, da je Jezus sam Beseda, ki se je učlovečila in se naselila med nami, a je človeštvo še danes ne sprejema, ker so moderno človeštvo samo ustvarja bogove po svoji podobi (beri: potrebah). Ko se malo sprehodimo po mestnih ulicah, bomo kaj hitro naleteli na plakate, ki vabijo na ta ali oni duhovni dogodek, pa na jogo, pa na reiki, pa na kakšno transcedentalno meditacijo, marsikdo nam bo ponudil pomoč, da nas reši vpliva črne magije tako, da nam ponudi belo magijo (kar pomeni, da »izganja« hude duhove kar z njihovim poglavarjem). Le živega Jezusa nam nihče od teh ne bo ponudil – to pa zato, ker se ne ujema z dandanašnjo moderno miselnostjo, da se človek lahko sam odreši in torej ne potrebuje Odrešenika. Da, tudi zato mnogi nergajo. Ker ne morejo sprejeti dejstva, da odrešenje, ki ga človeku podarja Bog, velikokrat izključuje neko poljubnost in samovoljo. Zato se moramo sedaj sami odločiti, kaj želimo in ali smo pripravljeni spremeniti svoje mišljenje, da bi lahko sploh sprejeli milostni dar odrešenja. Človek, na kateri strani si torej? A če želiš oditi, ti nihče ne brani – v marsikateri drugi religiji se takšen odpad ne bi končal brez hujših posledic.
G. B.
