Od leta 2009 naprej Evropa obeležuje 23. avgusta spomin na vse žrtve totalitarnih sistemov 20. stoletja. Dan prej, 22. avgusta, pa obeležujemo dan spomina na žrtve zatiranja verske svobode in tudi religijskih ekstremizmov.
Evropa na današnji dan, ob obletnici zloglasnega sporazuma Ribbentrop-Molotov (1939), obeležuje spominski dan žrtev totalitarnih režimov. Evropski parlament je ta dan določil za spominski dan leta 2009, od leta 2012 dalje ga uradno obeležuje tudi Slovenija.
Zakaj dan spomina?
Sporazum Ribbentrop-Molotov je bil formalno sporazum o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Vendar je dejansko prinesel zle posledice, saj sta si obe totalitarni velesili razdelili Poljsko. S tem se je tudi dokončno začela druga svetovna vojna. Komunisti v Sloveniji so ta čas, razen redkih izjem, kot je bila npr. Angela Vode, naciste smatrali za svoje partnerje. Vsaj dokler ni na začetku poletja 1941 prišlo do enostranskega nemškega napada na Sovjetsko zvezo in so tudi komunisti spremenili odnos do nacistov. Takrat se je tudi tok vojne začel obračati, saj se je vedelo, da Hitler dolgoročno ne bo vzdrževal dveh velikih front hkrati.
Za Slovence je današnji dan pomemben tudi zaradi dejstva, da smo v dvajsetem stoletju okusili vse tri totalitarne režime. Fašizem je četrt stoletja ogrožal slovenstvo zlasti na Primorskem, saj je bil ta del slovenskega ozemlja zaradi tajnih pogodb med tedanjo kraljevino Italijo ter silami Antante priključen k Italiji. Leta 1941 pa je ob začetku okupacije italijanska vojska zasedla Ljubljano, Notranjsko in Dolenjsko. Madžari so zasedli Prekmurje, marionetna NDH tri vasi ob meji s Hrvaško, ostalo ozemlje (Gorenjska, Štajerska, Zasavje) pa Nemci, ki so začeli s takojšnjimi izselitvami ter hudimi represalijami (streljanje talcev, odvozi v taborišča). Vse to je bila posledica zloglasnih načrtov totalitarnih ideologij. Italijani so prav tako imeli svoja taborišča (Gonars in Kampor na Rabu).
Na drugi strani pa je »sovjetija« na Slovenskem v okupaciji videla priložnost za revolucijo. Kot so kasneje priznali glavni izvajalci revolucije, od Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča pa vse do Ivana Mačka in Mitje Ribičiča, v projekt upora proti okupatorju sploh ne bi šli, če ne bi imeli možnosti izvedbe revolucije. Voditelji revolucije so bili večinoma izšolani na kominternovski akademiji Dzerdžinski v Moskvi, bili so vajeni delovanja v ilegali, zaradi zunanjega videza pa so k partizanom uspeli privabiti mnoge domoljubje in jim ob tem obljubljali novo družbeno ureditev, ki bo pravičnejša od dotedanje. Že jeseni 1941 so se začeli prvi partijski umori, ki so se nato tako namnožili, da je bila sredi poletja 1942 ustanovljena prva vaška straža. Revolucija je tako zanetila protirevolucijo in posledično državljansko vojno. Domobranski odredi pa so bili ustanovljeni šele po padcu Mussolinijevega režima, ko so se Italijani začeli umikati in s topništvom pomagali partizanom uničevati razredne sovražnike. Strahoviti moriji na Turjaku in Grčaricah (kjer so umrli številni slovenski pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini) leta 1943 sta privedli do ustanovitve domobranskih odredov, žal pod hudo nemško kontrolo. Leta 1945 pa je po porazu nacistične Nemčije revolucionarno nasilje na Slovenskem doseglo vrh s poboji več deset tisoč Slovencev in še precej drugih vojnih ujetnikov. Kar se morda ne bi zgodilo, če ne bi Zahod tako zlahka leta 1944 poskrbel za pakt med Titom in jugoslovansko kraljevo vlado v Londonu.
Tako je sledilo skoraj 50 let totalitarizma v tedaj novi Jugoslaviji, ki jo je vodil Josip Broz-Tito. Svoj socializem je skušal ločiti od sovjetskega, uvedel je samoupravljanje, na zunanjepolitičnem področju pa gibanje neuvrščenih. Vendar je jugoslovanski režim grobo kršil človekove pravice, po tej plati je močno tekmoval s sovjetskim glede učinkovitosti. Povrh vsega je Jugoslavija le redkokdaj doživljala trenutke gospodarske stabilnosti, morda delno v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, ko je profitirala na račun naftne krize, kasneje pa je sama postala nesposobna za odplačevanje svojih dolgov. Tito je leta 1980 ob svoji smrti državo zapustil v gospodarskem razsulu in v neurejenih mednacionalnih odnosih. Do leta 1991 je država le še umirala na obroke.
Tragično pa je, da se tudi v 21. stoletju nekateri posamezniki in skupine oprijemajo ne samo komunističnih simbolov, pač pa tudi totalitarne govorice in zagovarjanja praks, ki bi morale biti že zdavnaj na smetišču zgodovine. Nedaven dogodek na Triglavu in manipulacije, ki so si jih ob tem privoščili nekateri mediji, je samo vrh ledene gore. Žal pa k zmedi prispevajo tudi nekateri evropski politiki, ki si ne želijo odprave totalitarnih usedlin iz nekdanjih komunističnih držav, zato pa vzporedno vzpostavljajo totalitarne prijeme nove levice. In če bomo takšno prakso mirno dopuščali, potem je bila uvedba spominskega dne na žrtve totalitarizmov poteza za prazen nič, če že ne norčevanje iz teh žrtev.
Spomin tudi na žrtve zatiranja verske svobode
Na 73. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, ki je potekal 28. maja 2019, je skupščina sprejela Resolucijo A/RES/73/296, s katero je 22. avgust določila za Mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi izpovedovanja vere ali prepričanja, je povzel portal Kanonist.si
Generalna skupščina OZN je povabila vse države članice, relevantne organizacije sistema Združenih narodov in druge mednarodne in regionalne organizacije kakor tudi civilno družbo, vključno z nevladnimi organizacijami, s posamezniki in z zasebnimi sektorji, da na primeren način obeležijo Mednarodni dan in prav tako je prosila generalnega sekretarja, da opozori vse države članice, organizacije sistema Združenih narodov in civilnodružbene organizacije na to, da bi se ta resolucija ustrezno upoštevala.
Dosedanji stalni opazovalec Svetega sedeža pri OZN v Ženevi in drugih mednarodnih organizacijah, nadškof msgr. dr. Ivan Jurkovič, ki sedaj odhaja v Kanado, je povedal razlog sprejetja resolucije: »Ker so v svetu nestrpna dejanja in nasilje nad posamezniki in skupinami zaradi njihove vere ali prepričanja v porastu …« Nato pa je nadaljeval: »Prav države, nacionalne institucije za varstvo človekovih pravic, nevladne organizacije, verske ustanove, mediji in vsa civilna družba kot celota imajo pomembno vlogo pri spodbujanju strpnosti in spoštovanja verske in kulturne raznolikosti ter pri univerzalnem spodbujanju in varstvu človekovih pravic, vključno s svobodo vere ali prepričanja.«
Papež Frančišek je, 20. junija 2014, na mednarodnem simpoziju o verski svobodi zbranim dejal: »Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere«.
»Misija Svetega sedeža v Ženevi je sodelovala pri predstavitvi omenjene Resolucije na sedežu organizacije. Kot v mnogih drugih okoliščinah je predstavila prepričanje Katoliške Cerkve o potrebnosti, da države članice Združenih narodov budno bdijo nad tem, da verska svoboda ostane ena izmed osrednjih dejavnikov razvoja človeške družbe, na katero se opirata tako graditev pravičnejšega sveta kot mirno sožitje med narodi,« je zaključil nadškof Jurkovič.
Trenutno je pod velikim vprašanjem svoboda v Afganistanu, saj skrajni islamisti s svojimi ukrepi povzročajo, da mnogi Afganistanci bežijo iz države.
C. R., G. B., L. B.
