Iz svetega evangelija po Marku (2,23-3,6): Neko soboto je šel Gospod skozi žitna polja in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je stóril David, ko je zašel v stisko in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govóril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospodar sobote.«
Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežáli so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.
Pogosto imamo vtis, da je življenje po evangeliju skupek nekih pravil. Delaj to in ono, ne smeš tega in onega, in tako v nedogled. In če to spoštuješ, si dosegel “normo”. Takšen je prvi vtis. A takšen vtis je pravzaprav zelo tragičen, predvsem pa kaže na pomanjkanje poznavanja resnice evangelija. Zato se lahko tudi strinjamo s tistimi, ki trdijo, da krščanstvo pravzaprav sploh ni religija. Tu ne gre za to, da izpolniš ta in oni pogoj, da prideš v nebesa. Gre za to, da povabiš Jezusa v svoje življenje in mu pustiš, da te preoblikuje.
Za vernega Juda je zapoved sobote nekaj svetega. Pravzaprav smejo po zapovedih delati še manj kot nam Cerkev predpisuje za nedeljo, ki je, realno gledano “dan po soboti” in že prvi dan tedna, ko slavimo dan Gospodovega vstajenja. Res je sicer, da je v današnjem sekulariziranem svetu nedeljski počitek razvrednoten, marsikdo niti več ne loči med nedeljo in navadnim delovnim dnem, kar seveda prinaša pomanjkanje blagoslova ter nepotrebne križe (navsezadnje so Marijina prikazovanja v kraju La Salette sporočala prav to žalostno resnico, pa tudi sv. Janez Vianej se je zelo trudil, da bi ljudje spoštovali nedeljo). A tu ne gre za to. Gre za mentaliteto in odnos do zapovedi. Zakaj je Bog določil za Jude soboto (in za nas nedeljo) kot dan počitka? Zaradi nas samih. Dan počitka je tisti, ki služi človeku. In ne obratno. Toda če zanemarimo ta red, se nam to hitro maščuje. Sobotna zapoved tu ni ideologija, tako kot ostale zapovedi niso neko breme, ki si ga moramo nalagati. Zapovedi so dane zato, da ima človek po njih blagoslov. Postavljajo tudi meje, “ograjo”, ki naj je ne bi prekoračili. In Jezus to lepo pokaže. V tem odlomku kar dvakrat.
Poglejmo torej. Najprej se Jezusovi kritiki pritožijo, ker Jezusovi učenci na sobotni dan opravljajo sicer lahko delo – smukanje klasja. Kar je preprost način pridobivanja živeža. Verjetno so farizeji na poti zasledovali učence in se nato nalašč spotikali nad takšno “predrznostjo”, čeprav so sami morda opravljali še večja dela. Jezus pa jim nastavi ogledalo: celo kralj David si je dovolil jesti posvečene hlebe, ker je bil lačen. In jih je delil tudi s svojim spremstvom. Zapoved torej ni neko ideološko zabetonirano načelo. Še bolj se to pokaže, ko Jezus ozdravlja na sobotni dan. To je za farizeje pravzaprav še veliko bolj pohujšljivo kot smukanje klasja. Njihov pogled na Boga je pravzaprav zelo ozek, vse je omejeno na neka pravila, ne ločijo več med vero in kulturo. Razplet dogodka v shodnici je znan: farizeji so bili priča ozdravljenju, toda ta dogodek jih ni spreobrnil. Namesto tega so sklenili nenačelno koalicijo s “herodovci”, po vsej verjetnosti tistimi, ki so se udinjali rimski oblasti – in to celo z namenom, da Jezusa umorijo. Na koncu jim je to celo uspelo, a vmes se je zgodilo še ogromno stvari, zaradi katerih so Jezusa tožili.
Jezus torej kot “gospodar sobote” sporoča, da ima oblast. Sobotnega (oz. nedeljskega) počitka ne razveljavlja. Ne odpravlja postave, ampak jo dopolnjuje. In kaže na to, da se vsaka reforma Cerkve začne tako, da se vračamo k virom. Jezus s svojim učenjem tudi pokaže, kako nevarno je, če vpregamo voz pred konja. Zapovedi, ki jih daje, v resnici služijo nam samim. Če bi namreč dosledno sledili farizejski logiki, bi morali tudi zdravniki v zelo nujnih primerih na soboto (nedeljo) počivati in ne ukrepati. Ne popustimo tej skušnjavi.
C. R.
