Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,57-66.80): Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo, in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«
Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga. Strah je obšel vse njihove sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« Otrok pa je rastel in se krepil v duhu; in bil je v samoti do dneva, ko se je prikazal Izraelu.
Kakor lahko vidimo v liturgičnem koledarju, je sv. Janez Krstnik postavljen zelo visoko na lestvici, saj se spominjamo tako njegovega rojstva kot tudi mučeniške smrti. Še posebej pa se ga spominjamo v adventnem času, saj je tisti, ki je napovedal Odrešenikov prihod. In to še skrit pod srcem svoje matere Elizabete, pa tudi v odrasli dobi, ko je krščeval v Jordanu.
Za sv. Janeza Krstnika lahko rečemo, da je zagotovo bil eden od tistih, ki je bil po Božji izvoljenosti posebej napolnjen z milostjo. Rodil se je v silno nenavadnih okoliščinah, kjer ni bilo nobenega dvoma, da je zadaj Božja milost. Priletna starša, duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta, sta že izgubila upanje na potomstvo. Ko je angel oznanil Zahariji rojstvo sina, je stari duhovnik onemel. Bog mu je sam dal znamenje, da je načrt milosti močnejši od človeških dvomov. Za Zaharijo je bilo to dovolj. Oznanjeno je bilo, da bo otroku ime Janez (Johanan – »Bog je milostljiv«). Da, tudi ime, ki ga je Bog namenil še ne spočetemu otroku, je nakazovalo Božji poseg. V Zaharijevem duhovniškem rodu so se namreč strogo držali tradicije, da otrok dobi ime ali po očetu ali pa po kom iz sorodstva.
A tokrat ni bilo tako. Za zbrane sorodnike, ki so ob osmem dnevu pričakovali, da bo otrokov oče izgovoril ime potomca, je bilo zagotovo veliko presenečenje, da se je Zaharija tako močno izneveril družinski tradiciji in otroku dal ime, ki je bilo njegovemu rodu tuje – pa čeprav je bil sam duhovnik. Zadnja beseda glede imena je pripadala nememu očetu, ki je na tablico zapisal isto ime, kot ga je prej izgovorila Elizabeta. In prav v tistem trenutku je Zaharija spet lahko spregovoril. Nemi jezik je spregovoril, in tu je bila spet na delu Božja milost. In ko se Božje delo razodene na poseben način, vse prisotne priče obide strah. In ta govorica o čudežu – otroku, ki se je rodil že neplodni materi, ter o otrokovem očetu, ki je v posebej od Boga izbranem trenutku spregovoril – se je razširila po vsej soseski. In marsikdo je pomislil prav to: ta otrok bo nekaj posebnega. Verjetno je mladi Janez že zgodaj postal sirota, a ga je napolnjeval Božji Duh in se je v askezi umaknil iz sveta, vse do trenutka, ko je vstopil v javnost in začel pozivati k spreobrnjenju.
Janez Krstnik je torej tisti, ki Gospodu pripravlja pot. In ko pričakujemo konec tega zemeljskega veka, še kako potrebujemo tistih, ki bodo ljudem predstavili Jezusa in pričevali Zanj. Naj nam bo sv. Janez Krstnik pri tem priprošnjik za pogum in za osebno notranje spreobrnjenje.
C. R.
