Na vigilijo: Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 21,15-19) Ko se je Jezus prikazal svojim učencem in z njimi jedel, reče Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hodi za menoj!«
Na sam praznik: Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,13-19) Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence vpraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, zopet drugi, da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Jezus jim je dejal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter – skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.
Ni naključje, da imata Peter in Pavel skupni godovni praznik. Pa čeprav je bila njuna pot tako zelo različna. V evangelijih Pavel ni omenjen, saj je nastopil šele kasneje po binkoštih, ko mu je bila – kot preganjalcu kristjanov – dana milost spreobrnjenja. Zato pa toliko bolj zgovorno o njem pričujejo Apostolska dela, ki jih je napisal evangelist Luka. Praktično večinski del Apostolski del je namenjen opisu Pavlovih misijonskih poti, preko katerih je omenjeni farizej, pravoverni Jud iz maloazijskega Tarza, postal apostol narodov. Zato ga tudi danes imenujemo »apostol«, ne glede na to, da nikoli ni bil član dvanajsterih, niti ni poznal Jezusa v času njegovega javnega delovanja. Pavel tako predstavlja navdih tudi sodobnim kristjanom, saj je zelo resno vzel Jezusovo naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28,19) Ne gre torej, da bi zgolj pogane pridobival za krščanstvo, gre za to, da bi ljudje postali resnični Jezusovi učenci. V Cerkvi na Zahodu namreč v sodobnem času najbolj manjka prav identiteta učenca. Ustanoviteljica Duhovne družine Delo mati Julija Verhaeghe je izbrala sv. Pavla za zavetnika duhovne družine prav zato, ker je ob njem odkrila skrivnost Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa. Njegova misijonska gorečnost nam daje zgled za sodobno kontemplativno-apostolsko poslanstvo. Pavel je za mater Julijo tako »Božje orodje, duhovni voditelj in ljubljeni brat«.
Kaj pa Peter oz. Kefa, ki se je izvirno imenoval Simon? Tega preprostega ribiča je Jezus imenoval za prvega med apostoli, kljub njegovi vihravosti in nestanovitnosti. Tako kot pri Pavlu se je tudi pri Petru izkazovala Božja milost. Najprej je Jezusu branil, da bi šel na pot trpljenja. Nato ga je celo trikrat zatajil. Ozdravil ga je Jezusov usmiljeni pogled, nazadnje pa ga je okrepil in notranje oblikoval binkoštni dogodek. »Tudi če bi moral umreti s teboj«, se je Peter zaklinjal takrat, ko je Jezusu odgovarjal, da ga ne bo zatajil. Ko pa je moral Jezusu že po vstajenju trikrat izreči svojo zvestobo in ljubezen, mu je Jezus dal vedeti, da je šele takrat njegova zrelost prišla do točke, ko bo zaradi Jezusovega imena pripravljen sprejeti mučeniško smrt. Toda glavno sporočilo tega dogodka je predvsem to, da je odločilna Božja milost, s katero mora sodelovati naša bedna in grešna človeška narava. Sami se ne moremo rešiti, ne morejo nas odrešiti niti znanost, niti razne duhovne tehnike, ki dandanes postajajo del sodobnega marketinga. Vihravi ribič, ki je tudi kasneje spet popustil svoji človeški slabosti, ko se je zbal pravovernih Judov in ga je zaradi oportunizma celo Pavel javno okregal, sam po sebi ne bi mogel nič narediti. Šele iz Božje milosti, ki ga je preoblikovala, je lahko postal pravi voditelj apostolov. In to je tudi sporočilo vsakemu od nas: šele, ko v svoji šibkosti priznamo prvenstvo Božje milosti in zavržemo ponos ter skušnjavo samoodrešenja, lahko postanemo deležni Božje milosti in velikih čudežev. Ne pomaga niti naslanjanje na dela postave – zgolj po njih se ne bomo mogli rešiti. To pa spet ne pomeni, da bi nas lahko odreševala gola vera. Ostareli Abraham je bil pripravljen v svoji veri (zvestobi) Bogu darovati celo lastnega sina Izaka, ki ga je tako dolgo časa pričakoval. To je bilo veliko dejanje vere, ki je šlo onkraj golega izpolnjevanja predpisov. Abraham je po svoji veri postal oče narodov, apostol Pavel pa je njegovo starodavno očetovstvo uresničil tako, da je oznanil evangelij mnogim poganom. In k njim, ki so se dali krstiti in postali Jezusovi učenci (da, »učenci«, ki so se pripravljeni učiti celo življenje, ne zgolj tedenski obiskovalci obredov), prihaja naproti tudi petrinska Cerkev kot garant edinosti v veri. Petrov naslednik, sedaj je to papež Frančišek, sedaj združuje mnoge narode v zvestobi Kristusu, ne glede na jezik, kulturo in raso in nacionalno pripadnost.
Navajeni smo tudi, da na praznik sv. Petra in Pavla škofje posvečujejo nove duhovnike. Če primerjamo številke letos posvečenih novomašnikov (skupno jih je sedem) s številko pred 30 leti, je razlika očitna. Marsikdo se sprašuje, kaj vendar narobe delamo. Je res tako malo vere? Ponavadi se sklicujemo na množično sekularizacijo, na manj zaupanja Cerkvi in podobno. Za duhovne poklice se sicer veliko moli, kar je pohvalno. Kaj pa, če nam Bog daje toliko duhovnikov, kolikor jih v resnici potrebujemo? Poglejmo na primer, kako je z našim odnosom do spovedi. Večina katoličanov opravi spoved v povprečju enkrat na dve leti. V Medžugorju pa nam Marija naroča spoved najmanj enkrat mesečno. Če bi se vsi katoličani spovedovali najmanj enkrat mesečno, verjamem, da bi bile skoraj vsak dan vrste pred spovednicami. Pa vidimo, da temu ni tako. Številni duhovniki niti ne hodijo več spovedovat, saj menijo, da je izgubljen čas, če v spovednici prebijejo pol ure in ni nikogar k spovedi. In s tem nehote tudi sami dajejo znamenje vernikom, da spoved ni tako nujen zakrament. In morda je to znamenje časa, da smo potrebni temeljitega spreobrnjenja. Bog kliče v duhovniški poklic tudi danes, tako kot je klical nekdaj. Toda odziv je precej manjši – tudi zato, ker mnogi njegovega klica ne slišijo. Ker imajo morda z Bogom zelo površinski odnos.
Tu nam lahko sveta apostola Peter in Pavel pomagata kot dober zgled. Oba sta bila slabotna in grešna, Pavel, izvirno imenovan Savel (Šaul), je bil sprva celo hud preganjalec kristjanov. Ko sta se povsem izročila Bogu, sta doživela preobrazbo. Pavlu se je to zgodilo na precej neobičajen način – kot mladenič je bil ves vnet za postavo in za Boga. In Bog je odgovoril na njegovo (napačno usmerjeno) gorečnost. Preko padca s konja ga je poklical h gorečnosti za duše. Mar ni to močno povabilo vsem nam, da iščemo Gospoda in se Mu izročamo? In bolj ko bomo zahrepeneli po sveti maši ter spovedi, več ljudi bo odgovarjalo na Božji klic z vstopom v duhovništvo.
G. B.
