Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 21,28-32):Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi pôtlej niste skesali, da bi mu verjeli.«
Že prejšnjo nedeljo smo brali in poslušali Jezusovo priliko o delavcih v vinogradu in o tem, kako je gospodar vinograda pri plačilu uporabil “uravnilovko”. In tudi tokrat se motiv vinograda ponavlja. Vinograd ni zgolj osnovno sredstvo preživljanja, vsakdanji kruh – razen morda za tistega, ki je povsem odvisen od prihodkov vinograda. Zato vinograd lahko pomeni neko obilje.
Tokrat pa prilika govori o dveh bratih, ki ravnata diametralno nasprotno. Eden obljubi, da bo šel, pa obljube ni izpolnil. Drugi je najprej rekel, da ne gre, a se je kasneje pokesal. Primerjava, ki ne pušča nobenega dvoma, kako štejejo predvsem dejanja in ne obljube. In tisti, ki je šel, se je pokesal svoje zavrnitve. In šele iz nadaljevanja izvemo, na koga meri Jezus, ko s to kratko zgodbo karikira primerjavo med judovsko versko elito tedanjega časa ter tistimi, ki jih je ta avantgarda zaničevala. In tu Jezus izpostavi zlasti dve skupini: cestninarje (pobiralce davkov), ki so jih šteli za obredno nečiste in torej izobčence, ker so pobirali denar za pogane, ter nečistnice, prostitutke tedanjega časa, v glavnem domačinke, ki so se ponujale zlasti bogatejšim rimskim vojakom. Lahko bi rekli: skupina moških in žensk, ki so predstavljali najbolj značilen izvržek judovskega ljudstva.
Da postaviš to združbo nasproti tistim, ki so se imeli za najbolj razsvetljene, za avantgardo judovskega izročila, je zagotovo zelo huda provokacija. Jezus je tu še posebej pedagoški, saj to naredi na precej zvit način: najprej z neko preprosto uganko, ki pravzaprav ni uganka, saj je odgovor že vnaprej znan. In judovski veliki duhovniki ter pismouki, ki odgovorijo pravilno, dejansko sebe nekako “potunkajo”, saj se znajdejo v vlogi otroka, ki je najprej obljubil, da gre v vinograd, pa kasneje ne gre. In ne samo to: ko je prišel Janez Krstnik, mu niso verjeli, dejansko so se norčevali iz njegovega oznanila, medtem ko so ga mnogi grešniki vzeli resno in se pokesali. In pismouki so bili temu priče, a se niti po tistem niso pokesali, da bi Janezu verjeli. Zato, pravi, Jezus, pojdejo nečistnice in cestninarji v Božje kraljestvo “pred” pismouki – kar ne izključuje, da bi tudi pismouki vstopili vanj. A šele, ko se bodo odpovedali svoji zakrknjenosti. In morda je bil za katerega od njih Jezusov udarec, da so pred Bogom bolj grešni kot nečistnice in cestninarji, dovolj zdravilen, da so si to vzeli k srcu.
Ta odlomek dejansko dobro ponazarja razsežnost Božjega usmiljenja. Nihče ni namreč nedolžen pred Bogom, za vse človeštvo od začetka do konca velja, da je Jezus zanj plačal ceno greha. Vsakdo pa se sam odloča, ali sprejme to žrtev. To žrtev sprejmemo tako, da se pokesamo slabih dejanj, ker želimo živeti v skladu z milostjo rešitve. Krščanstvo namreč ne spada med religije prav zato, ker tu ne gre za to, da bi z lastnimi deli sebi “kupovali” odrešenje. Odrešenje nam je že dano iz milosti, lahko pa ga s svojimi dejanji zapravimo. Po neki religijski logiki cestninarji in grešnice ne bi imeli vstopa v nebeško kraljestvo, tudi če bi se pokesali. A Jezus je tu razkril pomembno resnico, ki vsa dotedanja pojmovanja postavlja na glavo, a daje vedeti, da imamo za čas tega življenja vedno možnost, da se pokesamo in vrnemo k Jezusu.
C. R.
