Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,15-16.21-22): Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem.« Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Nedelja Jezusovega krsta nas morda v marsičem spomni na prvi in osnovni zakrament uvajanja, s katerim smo tudi postali posinovljeni Božji otroci. Čeprav pri Jezusovem krstu ni šlo za zakramentalni krst. Janez Krstnik je namreč kot glasnik prihoda Mesije nastopil kot pridigar z zelo močno karizmo. Njegova beseda je poslušalce pretresla do kosti – razen seveda tistih, ki so bili zase prepričani, da so dovolj pravični in ne potrebujejo ne spreobrnjenja ne odrešenja. Že v adventnem času smo slišali in brali kar nekaj besed, s katerimi je Janez Krstnik nastopil pred ljudstvom. Da so lahko poslušalci dokončno naredili sklep o tem, da hočejo postati novi ljudje, so morali to pokazati z nekim znamenjem in sicer tako, da so se potopili v reko Jordan in iz nje izšli kot novi ljudje. In to je osnovni pomen besede »krst« – namreč potop v vodo, element, ki očiščuje.
Zagotovo je Janez v tistem času zanetil pravo duhovno revolucijo in resnično so se mnogi spraševali, ali je morda on tisti, ki mora priti, namreč Božji izvoljenec. Vendar se je sam dobro zavedal, da je on le tisti, ki Odrešeniku pripravlja pot. Krst v odpuščanje grehov – lahko bi ga primerjali z današnjo spovedjo, saj so ob Janezovem nagovoru, ki je izražal močno zaznamovanost s Svetim Duhom, mnogi naglas izpovedovali svoje lastne grehe – je priprava za to, kar šele pride, namreč krščevanje v Svetem Duhu. Tu pa se naše običajno védenje o krstu že konča, saj nam običajno nihče ne razloži, kaj sploh to je. A da bi to razumeli, se najprej še nekoliko ustavimo pri tem evangelijskem odlomku. Evangelist Luka navaja, da je bil tudi Jezus krščen. Nenavadno, kajti Jezus je bil brez greha in on zares ni potreboval spreobrnjenja, v ostalih poročilih o krstu najdemo celo, kako mu je Janez ugovarjal, Jezus pa je želel, da se »izpolni vsa pravičnost«. Kot nedolžno in brezmadežno Jagnje je stopil v vodo in sprejel dejanje, ki ga ni potreboval, a to zato, ker je sedaj v imenu vseh grešnikov sprejel krst v odpuščanje grehov. Janez zanj torej ni zaman dejal, da je Jezus tisto Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Jezus je pokazal, da je na svet prišel zato, da bo kasneje zanj prišel drugačen krst – krst potopitve v trpljenje in smrt in nato končno vstajenje. Krst torej ne samo simbolizira, ampak realno prikaže to, kar se bo z Jezusom zgodilo kasneje. Kaznovan bo za grehe vsega človeštva, čeprav je sam nedolžen. Vstajenje pa bo pomenilo ne samo Njegovo poveličanje, ampak prerojenje in očiščenje vsega človeštva. V moči Jezusove smrti in vstajenja smo tudi vsi grešniki Božji ljubljeni otroci, nad katerimi ima Bog veselje.
Vseeno pa nas razlaga pojma »krst v Svetem Duhu« (in v ognju) kar nekoliko bega. Dejstvo, da se ob Jezusovem krstu pojavi golob kot telesna podoba Svetega Duha v pričevanje človeškim očem, je znamenje, da vsakdo pri krstu prejme Svetega Duha (in kasneje pri zakramentu birme njegove darove), vendar je naša osrednja težava, da ostanejo ti darovi večinoma nedejavni, ker je morda celo večji del dušnih pastirjev nepoučen o tem, kako ravnati. Krst v Svetem Duhu je dejansko neke vrste »potopitev v moč Svetega Duha«, ko molimo za to, da se moč Svetega Duha razodene tudi v nas samih in nas notranje preoblikuje. Tega izkustva nam kristjanom zelo manjka, zato svojo vero velikokrat doživljamo kot neko pozunanjeno folkloro, ki se jo lahko opusti. Predvsem se ta primanjkljaj čuti pri podeljevanju zakramenta birme, kar je nekoliko primerljivo s skodelico kave, v katero dodamo žličko sladkorja – vendar kave ne premešamo. In ko kavo zaužijemo, se nam zdi grenka in neokusna. Ker nismo storili pomembnega dejanja, preden smo kavo zaužili. Darovi Svetega Duha se tako zdijo kot lepo darilo, zavito v svetleč papir – vendar smo ta dar nekam založili in pustili neodvitega. Nismo ga uporabili. Zato nam v vsakdanjem življenju primanjkuje tistega pravega izkustva delovanja Boga. Seveda, saj ga nismo mogli prejeti od ljudi, ki ga tudi nimajo.
Zato poskusimo narediti eno kratko molitveno vajo: poiščemo si miren prostor in začnemo klicati Svetega Duha, na primer takole: »Sveti Duh, pridi, razodeni se v meni, naj se tvoji darovi, ki sem jih prejel, aktivirajo. Sveti Duh, preoblikuj me, pokaži mi svojo moč.« (in podobno, lahko molimo s svojimi besedami). Vabljeni ste tudi, da svoja pričevanja o moči Svetega Duha pošljete na [email protected]. Hvaležnost do Boga pomeni pričevati o Njegovih čudovitih delih.
C. R.
