Spolne zlorabe so veliko zlo, še posebej, če se zgodijo tam, kjer pričakujemo popolno zaupanje – v družini ali Cerkvi. V Družini in Življenju spolne zlorabe odločno zavračamo. V njih prepoznavamo zločin zoper človekovo dostojanstvo.
V Družini in Življenju se zavedamo, da smo v primeru spolne zlorabe dolžni ravnati tako, kot je določeno: v primeru mladoletnih takojšnja prijava policiji, centru za socialno delo, tožilstvu. Če gre za odraslo osebo, prav tako. Če se je spolna zloraba zgodila znotraj cerkvenih institucij, mora biti prijava narejena tudi na cerkveno sodišče.
V Družini in Življenju spoštujemo prizadevanja Cerkve, da bi do spolnih zlorab ne prihajalo in podpiramo ukrepanje nekaterih škofov, ko je do zlorab že prišlo. Pričakujemo tudi konkretne dejavnosti, ki pomagajo žrtvam pri zdravljenju ran.
V Družini in Življenju družine, ki so se srečale s spolno zlorabo, sprejemamo s sočutjem, jim prisluhnemo in želimo ustvarjati varen prostor, kjer o tem lahko spregovorijo.
Besedilo izjave:
Družina in Življenje je velika skupnost. V njej so zakonci z otroki in brez njih, so zakonci, ki so šele na začetku skupne poti, in taki, ki že dolgo hodijo po poti gradnje odnosov. Družine v naši skupnosti so vsaka na svoj način zaznamovane. Nekatere s preizkušnjami, s težkimi izgubami, druge s finančnimi težavami, tretje z nerazumevanjem med družinskimi člani. Med nami pa so tudi družine, ki so se soočile s spolnimi zlorabami.
V Družini in Življenju spolnost vidimo kot Božji dar. Prizadevamo si, da bi osvetlili njen pomen, da bi med našimi pari bila in postajala resničen izraz ljubezni med možem in ženo, nekaj, kar krepi njuno medsebojno povezanost. Spolnost je najgloblji izraz pripadnosti, predanosti, povezanosti. Izraz svobodne podaritve iz ljubezni, ki terja zvestobo, je hkrati rodovitna in prežeta s spoštovanjem drugega. Intimnost zakoncev v spolnosti je prostor, preko katerega v njun odnos vstopa Bog, saj je pri poročenih parih to uresničitev zakramenta. Zato nas močno boli, ko kdorkoli spolnost zlorablja za sebične namene.
Ob zlorabi v duši nastane poškodba in ostane bolečina. Močno poškoduje notranjost človeka, njegov občutek za lastno vrednost, integriteto. Poškoduje tudi sposobnost za odnose – še posebno za osebne – najbolj pa poškoduje intimne odnose. Čeprav se morda navzven ne vidi, v duši zlorabljenega človeka vedno ostane velika rana. Če se rane ne zdravi, se lahko stopnjuje do depresije ali do drugih čustvenih in duševnih motenj ter vodi v različne zasvojenosti.
Spolna zloraba poškoduje tudi sposobnost za zaupanje sočloveku in prepoznavanje varnih odnosov. Zlorabljena oseba se tako lahko nehote zaplete v odnose, ki jo ponovno poškodujejo. Tudi če zlorabljena oseba najde ljubečega partnerja, izkušnja zlorabe vpliva na njun odnos, še posebej na njuno spolnost. Predvsem so v ospredju težave z zaupanjem, pojavljajo se tudi čisto konkretne spolne disfunkcije.
Žal se zaradi velike bolečine, ki je lahko nevzdržna, žrtve spolnih zlorab pogosto srečujejo s samomorilnimi težnjami in s samopoškodbenim vedenjem.
Spolno zlorabo zato prepoznavamo kot velik zločin, ki se ne sme dogajati. Posebno pa ne v cerkvenih okoljih in v družinah, kjer vsi pričakujemo popolno zaupanje. Oboje mora biti varen prostor za vse, še posebej za najbolj ranljive – za otroke.
Še posebno nas boli, če zloraba prihaja s strani duhovnika, ki je posvečen in ki naj bi med nas prinašal Božjo navzočnost po zakramentih. Če zlorablja duhovnik, se je še posebej težko izpostaviti. Lahko se zgodi, da sokrajani, ki ne poznajo celotne zgodbe, sočustvujejo z duhovnikom in stopijo na njegovo stran. Pogosto mora prizadeta družina poslušati žaljive opazke. Tako družina poleg zlorabe doživlja še izločenost iz skupnosti. V Družini in Življenju želimo biti takim družinam v podporo, želimo pa tudi javno povedati, kakšno držo zavzemamo v takšnih primerih in njim ter mnogim drugim, ki se soočajo s takimi ranami, izraziti sočutje in pripadnost.
V Družini in Življenju duhovnike in duhovništvo izjemno cenimo in spoštujemo. Hvaležni smo za vse duhovnike, ki z nami sodelujejo in nam po zakramentih, nagovorih ter tudi s svojim zgledom in navzočnostjo pri naših dejavnostih prinašajo Boga. Njihovo odločitev za celibat spoštujemo in jo razumemo kot celostno podaritev Bogu, kot dar za služenje skupnosti Cerkve. V njihovi drži in dejanjih pa pričakujemo popolno korektnost, spoštovanje meja, kar se tiče telesne bližine in ničelno toleranco do kakršnekoli oblike neprimernega spolnega vedenja – posebno spolnih zlorab otrok, mladostnikov in drugih ranljivih oseb.
Ko se zgodi spolna zloraba, družine pogosto ne vedo, kako ravnati. Prav je, da se vsak primer spolne zlorabe prijavi – pa naj se zgodi znotraj družine, v Cerkvi ali pri kakšni drugi dejavnosti. V primeru spolne zlorabe mladoletnih je potrebna takojšnja prijava policiji, centru za socialno delo, tožilstvu. Če gre za odraslo osebo – prav tako.
V primeru, da se spolna zloraba zgodi znotraj cerkvenih institucij, se zavedamo, da mora biti prijava narejena tudi na cerkveno sodišče. Od Cerkve pričakujemo korektno in spoštljivo obravnavo, brez prikrivanja ali ščitenja storilcev, posebno ne zaradi njihove ugledne pozicije. Pričakujemo, da Cerkev žrtve sprejema sočutno in jim pomaga, da se ponovno vzpostavi pravica.
V Družini in Življenju zelo spoštujemo prizadevanja nekaterih škofov, da bi do spolnih zlorab ne prihajalo več in podpiramo ukrepanje, ko je do zlorab že prišlo. Veseli smo zavzemanja za ustvarjanje varnega prostora celjenja ran in si želimo konkretnih dejavnosti znotraj Cerkve.
S to izjavo želim poudariti, da v okolju Družine in Življenja žrtve in njihove družine, ki so se srečale s preizkušnjo spolne zlorabe, sprejemamo s sočutjem, jim prisluhnemo in ustvarjamo varen prostor, kjer o tem lahko spregovorijo. Želimo postati kraj, kjer se te rane lahko začenjajo zdraviti.
Vabimo k molitvi za žrtve spolnih zlorab, njihove družine in tudi za storilce.
Ekipa Družine in Življenja
