Iz svetega evangelija po Marku (Mr 8,27-35): Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.
In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«
Vprašanje Jezusove identitete vedno znova odzvanja v evangeliju. Kdo je v resnici Jezus? Niti apostoli niso povsem prepričani. Ko se jih loteva malodušje, se pojavijo tudi dvomi, da je Jezus res to, za kar se ima. Komu naj verjamejo? Javnemu mnenju, ki Jezusa smatra za preroka, za novega Janeza Krstnika ali Elijo? Takrat je prevladovalo prepričanje, da se bo Elija, ki je bil z ognjenim vozom vzet v nebo, vrnil na zemljo. Ljudske govorice so o Jezusu tako razširjale vse mogoče. In Jezus sedaj sam preizkusi svoje učence. “Kaj pa vi pravite?”
Markov evangelij tu izpusti navedek o tem, kako Jezus Simona imenuje Peter in ga postavi za prvaka med apostoli. Vendar je prav Peter tisti, ki izpove vero, da je Jezus “Kristus”, torej Mesija, kar pomeni “maziljenec” (beseda Kristus pomeni prav to). Vendar bi bilo takrat nevarno Jezusa neposredno pred javnostjo razglašati za Mesijo, ki so ga Judje pričakovali z bolj ali manj popačenimi predstavami. Ni še prišla ura, da bi se Jezus razglasil za tistega, ki ga izvoljeno ljudstvo pričakuje. Tu ni računice – Jezus za zdaj svojo pravo identiteto še skriva. Zakaj, pa se pokaže takoj v nadaljevanju. Napoved trpljenja in smrti se nikakor ne more ujeti s pričakovanji učencev o Mesiji. Peter sedaj nastopi kot skušnjavec, pa se tega niti ne zaveda. Zanj je – s človeškega stališča – povsem nesprejemljivo, da bi nedolžnega človeka, ki je od Boga, mučili in umorili. Seveda je povsem preslišal napoved o vstajenju, saj praktični nihče takrat ni dobro razumel, kaj pomeni “vstajenje od mrtvih”.
Jezusovo ostro svarilo Petru se sliši brutalno. Kako bi lahko mogel prvega med apostoli imenovati za “satana”? Morda zato, ker je lahkomiselno vstopil v vlogo zapeljivca, ki je Jezusa že v puščavi skušal odvesti od prave poti? Peter sam se namreč sedaj postavi v vlogo tistega, ki Jezusa vodi – in ne obratno. Torej, Bog se mora prilagoditi mojim načrtom in ne jaz božjim načrtom. Sprevržena logika, za človeka uničevalna, saj se človek tako naredi za Boga. Prav zato sledi tudi dokaj zagoneten in oster poduk učencem: hoditi za Jezusom pomeni odpovedati se svojim sanjam, svojim načrtom, svoji karieri. Kajti pot do odrešenja je le ena, vodi preko Jezusa. Sami se ne moremo odrešiti. In vzeti križ? Učenci si verjetno tedaj še niso mogli predstavljati, kaj to pomeni. Jezus bo namreč prav sam nosil križ, konkretno in fizično, nato ga bodo nanj pribili. Sam je napovedal, da bo trpel in ga bodo umorili. Kaj pa učenci? Tudi njih bodo preganjali. In tudi dandanašnje Jezusove učence preganjajo. Ponekod povsem konkretno. Fizično. Pri nas za zdaj le verbalno.
Kaj pomeni “rešiti svoje življenje”? Morda to, da se skuša obdržati na tem svetu povsem po lastni logiki, s posvetnimi interesi. Pa dobro vemo, da nas čaka telesna smrt, prej ali slej. Kaj bomo storili? Uživali do konca, ker se le enkrat živi? Toda s tem ne bomo sebe rešili. Potrebujemo Odrešenika. Če bomo v smrtni uri nastopili zgolj s posvetnostjo, smo v nevarnosti, da zakrknemo in rečemo Bogu NE. Kaj pa izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija? Ne, s tem ni mišljeno zgolj klasično mučeništvo, pač pa tudi to, da Boga postavimo na prvo mesto v svojem življenju. S tem je morda naš interes prizadet, morda imamo precej manj udobja. Toda pomembna je večnost.
C. R.
